Kako do Pandore

Ko se mi posluša glasba in mi gre po glavi kak komad, si ga najprej poiščem na Youtubu. Potem brž alt-tabnem stran in se zatopim v druge zadeve. Ko je muzike konec, sledi zlovešča tišina, ki je najprej niti ne opazim. Nato sem jezen sam nase, ker je nisem takoj opazil, in se z muko spravim brskat po related komadih, upajoč, da najdem še kakšnega, ki bo skladen z mojim počutjem in z melodijo, ki mi hodi po glavi.

Ponavadi si zavrtim še enkrat istega in upam, da se bom vmes spomnil kakšnega pametnega nadaljevanja. Pa se ne. Ker vmes razmišljam o drugih rečeh. Namreč, všeč mi je, če je dobra glasba ozadje, ko delaš kaj drugega, ne pa, da si aktiven D.J., ki razmišlja samo to, kaj bo še zavrtel.

Pa saj obstaja nekaj zanimivih rešitev; imamo Youtube playliste, vendar moraš najti kako dobro, kar predstavlja preveliko začetno investicijo. Nekaj časa sem bil navdušen nad Zebralizerjem, dokler nisem doživel overdosa Lady Gage (katere glasba mi je sicer všeč, ampak po celi diskografiji se pa nažreš).

Zato že nekaj časa z velikim zadovoljstvom uporabljam Pandoro. Gre za storitev, ki temelji na profesionalno katalogizirani glasbi: vsak komad oceni glasbeni ekspert in mu določi glasbeni genom. Tak genom je sestavljen iz približno 400 lastnosti komada (tempo, melodija, ritem, forma, kompozicija, besedilo, ipd.). Ekspertu glasbene teorije (ki je dejanska oseba, ne algoritem) naj bi ocena enega 4-minutnega komada vzela 20-30 minut. S takim potratnim načinom analize delajo že od leta 2000 naprej, več deset ekspertov pa vztrajno dodaja vedno novo glasbo.

Uporabniška izkušnja izgleda takole: izbereš nek začetni komad (ali samo avtorja) in s tem ustvariš “radijsko postajo.” Potem ti Pandorini algoritmi na osnovi glasbenega genoma sami izberejo naslednji komad, ter vse nadaljnje. Če ti je kakšen res všeč, ga lahko lajkaš, če ni preveč všeč, ga dislajkaš, če pa ga naravnost ne preneseš, ga lahko preskočiš (skačeš pa lahko samo naprej). Na podlagi tvojih mnenj se postaja prilagaja in vedno bolj ustreza tvojemu okusu. Ko se ti zahoče česa drugega, enostavno ustvariš novo postajo, na staro pa se lahko vrneš kasneje.

Pa še nekaj, ravno včeraj je Pandora objavila novico, da so katalogizirali tudi več 10.000 skečev več kot 700 stand-up komikov, tako da po novem ponujajo tudi personalizirane zabavne vsebine.

Toda (vedno pride toda).

Pandoro lahko poslušaš samo v ZDA. To dejstvo me je dolgo jezilo in sem IP geolokacijo poskušal obiti z različnimi brezplačnimi proksiji. Zadeva, ki se je nekako najbolje odrezala, je bil tunelski program Ultrasurf za anonimizacijo surfanja. Žal pa sem bil do njega vedno malo skeptičen: nikjer nobenih informacij, naložil pa si samo eno malo .exe datoteko1. Ker sem vlekel čez njega kar precej prometa in to povsem zastonj ter brez reklam, sem vedno imel slab občutek, da mora vsebovati kakšno zlonamerno programsko kodo. Iz previdnosti sem ga vedno poganjal v takem ali drugačnem sandboxu (bodisi virtualni računalnik, bodisi zaprašen netbook).

Potem pa je začel še precej slabo delovati in glasbo je prekinjalo vsakih nekaj minut. Za malo denarja, malo muzike, sem si mislil. Malo sem pobrskal in našel zelo ugodnega VPN2 podnudnika (strongVPN). Brez možnosti menjave lokacije3, ki je za Pandoro ne potrebujem, stane $7 (4.5 EUR) na mesec. Najbrž pa obstaja še kakšen cenejši.

Dva protokola, ki ju podpirajo (L2TP in P2TP), zna uporabljati večina naprav (od Windowsov XP naprej) out-of-the-box, tudi iPhone, iPad. Takole izgleda moj radijski sprejemnik of choice (zgoraj levo je vidna ikona, ki kaže, da smo na VPN).

Aplikacija na iOS-u je za nameček še precej boljša od flash aplikacije za PC, ki se ob neaktivnosti uporabnika ugasne s sporočilom “Nočemo igrati prazni sobi”. Sklepam, da je Pandora za Android enaka kot ta za iOS.

VPN do ZDA pa je uporaben še za kup drugih stvari (recimo predvajanje videa), in nenazadnje, za hitro in transparentno kriptiranje povezave, če surfamo preko odprtega WiFi omrežja (kjer prežijo zlobni vohuni).

  1. trenutno u1008.exe z njihovega sajta, pogooglajte sami [↩]
  2. VPN je virtualno zasebno omrežje, ki omogoča, da preko interneta vzpostavimo varen tunel do končne točke [↩]
  3. v ZDA pokrivajo 9 večjih mest, plus še cel kup mest v skoraj 20 drugih državah [↩]