Updates from June, 2008 Toggle Comment Threads

  • Urban 10:38 on 27 Jun. 2008 Permalink  

    Kako biti povprečen 

    Ko sem pred leti gledal Gospoda Schmidta (imdb: About Schmidt), sem bil dokaj razočaran — češ, ne razumem; kaj bi mi ta film rad povedal? Bil sem v zgodnjih 20-ih, na tem da superuspešno zaključim faks, ahead of the game v vseh zame relevantnih pogledih.
    Ko sem pred kratkim zgolj iz dolgčasa in firbca pogledal Schmidta še enkrat po TV, sem bil še cel teden depresivne volje. Namreč, gospod Schmidt je v penziji, pogruntal je, da je celo življenje živel by the book in da ni dosegel nič omembe vrednega. Njegovo življenjsko delo v firmi odpeljejo na odpad, otroci se odselijo in ga ne kličejo več, žena mu umre in nihče več ga ne potrebuje.

    Warren Schmidt: Relatively soon, I will die. Maybe in 20 years, maybe tomorrow, it doesn’t matter. Once I am dead and everyone who knew me dies too, it will be as though I never existed. What difference has my life made to anyone. None that I can think of. None at all.

    3 minute iskanja smisla življenja:

    About Schmidt – Schmidt’s Final Letter

    Nekaj dni nazaj sem slučajno našel manifest A brief guide to world domination [pdf] s podnaslovom How to Live a Remarkable Life in a Conventional World, od nekega Chrisa Guillebeaua1.
    Skeptično sem zadevo preletel (češ, spet en pametnjakovič, ki bi bil rad pomemben), videl da ima 29 strani in pospešeno zaključil. Ko pa sem zadevo dobil še po dveh drugih kanalih, sem ji dal še eno možnost… in prva stvar, ki sem jo prebral, je bila tole (vir):

    11 ways to be unremarkably average

    Z izjemo točk 3, 4 in 5, bi to lahko bilo moje življenje.

    To je priročnik za ljudi, ki nočejo živeti na tak način. Predlaga, da najprej razčistimo odgovor na 2 vprašanji:

    1. Kaj zares hočeš od življenja?
    2. Kaj lahko ponudiš svetu, kar ne more ponuditi nihče drug?

    In še bistveno sporočilo — 2 stavka, klasični floskuli, ki jih poslušamo že celo življenje, pa se še nikoli nismo ustavili in razmislili kaj točno to pomeni za nas. Ker je težko. In ker odgovor ni enostaven.

    1. Ni ti treba živeti tako, kot od tebe pričakujejo drugi.
    2. Svet čaka nate, da boš ugotovil, kaj lahko le ti prispevaš. Vzemi si toliko časa kot je potrebno, da najdeš odgovor, nato pa se tega loti.

    Proces iskanja takih odgovorov se lahko zavleče na celo življenje. Ampak že samo razmišljanje o tem pomeni, da smo korak bližje. Kdor išče, ta najde? Razmišljanje in upoštevanje gornjih nasvetov. Drugače bomo končali kot Schmidt. In — saj veste — Schmidt happens.

    1. Seveda je vedno treba preveriti čigave nasvete poslušamo (predstavitev, prve tri minute). []
     
    • dare 21:17 on 27 Jun. 2008 Permalink

      jebemti si globok zadnje case. ampak mi je vsec, greva kej na pivo 🙂

      drugac se pa meni totalno ustavi pri prvem vprasanju. se bojim, da so stvari, ki jih hocem tako otrocje ali tako nedosegljive (vcasih tudi oboje), da si niti ne upam priznati.

  • Urban 14:11 on 26 Jun. 2008 Permalink  

    Odnosi 

    Po delavnici vodstvenih kompetenc, ki nam jo je sponzoriral šef, sem zelo pod vtisi — tako predavatelja kot sodelavcev, ki sem jih videl v povsem drugi luči. Kar naenkrat se zdi, da nam je vsem zelo pomembno v kakšnem okolju delamo, da si vsi prizadevamo doseči isti cilj in da smo prav vsi v enakih čevljih. Dejstvo, da smo bili večino časa prisotni čisto vsi, kaže, da nam ni vseeno in da hlastamo po priložnostih za osebno rast in boljše medsebojne odnose.

    Končno lahko tudi na glas rečem, da sem se v službi intenzivno in načrtno ukvarjal z osebno rastjo; pa čeprav nisem čisto bos na tem področju, se izkaže, da imajo tudi najbolj preproste tehnike čisto drugačen učinek, ko jih moraš izvesti brez goljufanja in ti nekdo gleda pod prste.

    Med drugim sem po dolgem času spet dobil dokaz, da smo ljudje zelo predvidljive živali1, ter da — čeprav že celo življenje lezem na en hrib — nisem niti slučajno blizu vrha. Mogoče podobno kot kak naiven alpinist, ki se ustavi na prvi ravnici, si odpre pirček in počiva na lovorikah — čeprav sploh ne ve, kako daleč je še do vrha.

    1. Moist robots, kot pravi Scott Adams []
     
    • dare 19:34 on 26 Jun. 2008 Permalink

      vau, da tebe nekaj tako navdusi.
      dej povej kaj vec. npr. kak povzetek teh tehnik, ce so tako preproste?

    • urban.sedlar 11:02 on 27 Jun. 2008 Permalink

      bom napisal 🙂
      sem namrec na dopustu (grin)

    • dare 09:12 on 28 Jun. 2008 Permalink

      aha, to razlozi aktivnost na blogu
      jest tut
      🙂

  • Urban 21:00 on 23 Jun. 2008 Permalink  

    Multitasking bad, m’kay? 

    Besedo infomanija bom brž dodal v slovar k tegobam nove dobe, tja zraven “information overloada”, informacijskega šuma in pogostih prekinitev (interruptov).

    “Workers distracted by e-mail and phone calls suffer a fall in IQ more than twice that found in marijuana smokers.” The psychologist who led the study called this new “infomania” a serious threat to workplace productivity.

    Wikipedija o infomaniji pove tole:

    It is also understood as distraction caused by the urge to check email, text messaging and other sources of information, which causes the person to show symptoms to neglect other, often more important things – duties, family, etc. (For instance, a typical symptom of infomania is that of checking email frequently during vacation.)

    Pa še o multitaskingu. (Kar nas pripelje do moje pobožne želje, da bi končno nehal skakat z ideje na idejo in vsaj en projekt pripeljal do konca).

    One of the Harvard Business Review’s “Breakthrough Ideas” for 2007 was Linda Stone’s notion of “continuous partial attention,” which might be understood as a subspecies of multitasking: using mobile computing power and the Internet, we are “constantly scanning for opportunities and staying on top of contacts, events, and activities in an effort to miss nothing.”

    Multitasking might also be taking a toll on the economy. One study by researchers at the University of California at Irvine monitored interruptions among office workers; they found that workers took an average of twenty-five minutes to recover from interruptions such as phone calls or answering e-mail and return to their original task.

    Viri: The New Atlantis–The Myth of Multitasking, Wikipedija

     
    • dare 09:40 on 24 Jun. 2008 Permalink

      pobozna zelja, ain’t gonna cut it, mmkay?

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel