Mozaik.

Brskam po sveže digitaliziranem arhivu revije Popular Science¹ na Google Books in sem opazil, da se oglasi ob strani prilagajajo na vsebino strani: ko listaš po reviji, se oglasi osvežujejo (glej sliko: pravi oglas iz leta 1988 je na temo avtomobilskega radar detektorja, na levi pa so Googlovi oglasi za radarje).

Fascinantno, če pomislimo, da je treba po digitalizaciji vse knjige spustiti čez OCR, najbolj trdovratne besede pa ponuditi ljudem, da jih razpoznajo v okviru projekta ReCaptcha².

Oglasi pa pomenijo, da lahko Google dejansko služi s tujimi knjigami in revijami.

In branje knjig na zaslonu bo kmalu korak bližje branju knjig na papirju. Kljub začetnemu nenavdušenju (tudi mojemu) in šalam na račun iPada, češ da gre samo za povečan iPhone, postaja vse bolj jasno, da bo to “game changer” za surfanje in branje knjig na kavču.

Poglejte recimo Wiredov prototip e-revije, ki se ga lahko nalepi na vsak tablet, in pa inovativne elemente uporabniškega vmesnika na iPadu (“izgleda kot pregledovalnik, deluje kot urejevalnik”, ipd.)

Idealen par za tako tablico bo aplikacija v stilu Google Books: digitalizirane knjige in obsežni arhivi revij, po katerih bomo lahko listali brez laptopa v naročju. Komaj čakam.

Naslednja stvar, ki jo pričakujem je pa tale. Že danes lahko vse knjige, ki jih imamo, preko ISBN vnesemo v svojo Google Books knjižno polico. In potem recimo iščemo po njih. To je silno uporabno, če vemo, da neko zadevo imamo, ne vemo pa točno v kateri knjigi ali na kateri strani. Trenutno iskanje omogoča samo prikaz izseka strani, kjer se nahaja zadetek. Če pa bi zadeve dobro prepojili z reklamami (à la Hulu), bi kar naenkrat dobili dostop do večine svetovnih knjig. Največja knjižnica na svetu na domačem kavču. It’s closer than you think.

1. 137 letnikov revije, http://www.popsci.com/archives [↩]
2. http://en.wikipedia.org/wiki/Recaptcha, Google jih je prevzel septembra lani [↩]

Eno moje dokaj staro predavanje o osnovah digitalnih slik (in animacij). Zadeva je še presenetljivo aktualna, glede na starost (skoraj 4 leta). Mogoče še bolj kot prej, ker so zdaj digitalci že od 30€ naprej in je res že vsak lahko sam svoj mojster obdelave slik. Zadeva je nastala v okviru Laboratorija za telekomunikacije na FE. (Najbolje se vidi v celozaslonskem načinu.)

Bral sem tale zanimiv članek o delu v CERN-u, kjer avtorja bolj zanima človeška plat zgodbe kot pa znanost. Ko fizika vpraša, kateri je bil njegov prvi računalnik, mu ta odvrne, da Commodore VIC-20 iz leta 1981, in začne razlagati o tedanjih vrhunskih igrah:

“My favourite game was a little scrolling, spaceship-shooting game, but the playability was fantastic. I could play that game for years and not get bored. I have never been able to find a game better than that.”

Še preden sem prebral do konca, sem že začel razmišjati o svojem prvem računalniku Commodore 64 in svoji najljubši igri, ki sem jo igral cele dneve (njenega imena pa se nisem dobro spomnil). Spomnil sem se samo, da sem bil fasciniran, ko sem prvič videl, česa je zmožen ta pisalni stroj, s katerim sem dobil tanko (slovensko) knjižico navodil za pisanje preprostih BASIC programov, kakršen je tale na spodnji sliki.

Presenečen sem nad popularnostjo te teme na netu. Na Wikipediji imajo seznam c64 iger, kjer sem našel svoj naslov, potem pa na prvem sajtu na googlu stankal “disk image” (bolje rečeno tape image) in emulator.

Igra (z imenom Exolon) je velika 32K (s 100 stopnjami in sintetitzirano glasbo vred). Danes (če uporabim “warp mode” emulatorja VICE C64) na mojem pcu teče 3800% (torej 38x) hitreje. Ne gre zanemariti, da je C64 star že 27 let (in da se številke za CPU ne ujemajo ravno z Moorovim zakonom, ker hitrost emulacije nima veze z dejansko hitrostjo procesorja; za RAM pa pride kar prav: podvojitev vsakih 19.5 mesecev, da v 26 letih pridemo s 64K na 4G).

Zgoraj je screen capture igre. V emulatorju lahko celotno memorijo shraniš v 65K file (kar je manj od malo večje ikone) in nadaljuješ kasneje. Spodnja slika, npr., je v nekomprimirani obliki velika 65K.

Razvijalci, ki so kucali tole kodo pred 30 leti, si najbrž niso predstavljali, da bo enkrat tekla v emulatorjih na telefonih in v ročnih urah.. oz da bo sploh še kje tekla. Le kje bo tekla naša koda čez 30 let?

Ne vem kako bi dobro predstavil gromozanske razdalje v vesolju, ampak vem, da se da narediti marsikakšno dobro vizualizacijo z vso to sodobno tehniko.

Za hec sem vrgel vkup sliki Zemlje in Sonca (in Jupitra, na prvi), v pravem razmerju. Enkrat od daleč, enkrat od bliže¹.

Za nameček pa prilagam še ilustracijo² naše galaksije, z označenim Soncem.

Težko bi pa ponovil kaj podobnega kot je posnetek Powers of ten, ki se sprehodi od nas do roba vesolja, pa spet nazaj do atoma. Zelo inovativen pristop, ampak vseeno izubiš občutek za velikost… logaritemska skala ni ravno intuitivna.

1. Druga je shematična, ker nisem dobil slike Sonca v dovolj visoki resoluciji Slike so z Wikipedije [↩]
2. iz knjige Astronomija iz zbirke Naravoslovni atlasi, MK, 1996. Po mojih najboljših informacijah knjige ni več moč kupiti, tole pa smatram za fair use, ker gre za nepridobitne in izobraževalne namene [↩]

Včeraj zvečer sem bil v Tivoliju na opazovanju Jupitra¹, ki trenutno takoj za Luno najsvetlejši objekt na nočnem nebu (samo še Venera je svetlejša od njega, ko je na nebu). Avgusta je viden celo noč, njegove satelite pa lahko vidimo že z navadnim daljnogledom. Zadevo sem že probal opazovati z amaterskim teleskopom, s katerim se dobro vidi lune, Jupitrove proge pa z malo domišljije. S profi teleskopi je zadeva veliko lepše vidna, še posebej če mu sledijo po nebu in ga ni treba stalno loviti. Najdaljša vrsta s pol ure čakanja je bila za 2m dobsonov teleskop, ki za moje pojme še zdaleč ni postregel z najostrejšo sliko.
Ves čas opazovanja sta nedaleč stran izmenjaje potekali predavanji o Luni in Jupitru, in spodaj sem zbral par najzanimivejših dejstev, ki sem jih slišal.

• Jupiter je plinasti orjak in je največji planet v osončju (ima 1/1000 mase sonca, ampak 2.5x več kot vsi ostali planeti skupaj). Pravijo mu tudi “neuspela zvezda”, ker bi rabil samo 7x večjo maso da bi postal rjava pritlikavka, s 75x več mase pa bi pritisk omogočil zlivanje jeder.
• Večino jedra je iz tekočega kovinskega vodika, tj. vodika, ki zaradi velikega prisitka dobi lastnosti kovine.
• Gromozanska rdeča pega na površju je nevihta — največja nevihta v našem osončju (tu se lepo vidi), ki traja že vsaj 180 let (prva preverjena opazovanja). Za razliko od tipičnih ciklonov na zemlji je pega anticiklon, velika pa je za skoraj 2 Zemlji.

• Jupiter ima prstan, viden samo iz vesoljske sonde. Sestavljen je iz kamnitih delcev, za razliko od Saturnovega, ki je iz ledenih delcev.
• Jupitrovo magnetno polje je 14x močnejše od Zemljinega in je najmočnejše v osončju.
• Jupiter ima 63 satelitov, (že spet) največ v osončju. Večina jih je ujetih asteroidov, štirje pa so lune, podobne naši: Io, Evropa, Ganimed, Kalisto (t.i. Galilejeve lune, ker je on prvi ugotovil da krožijo okrog Jupitra).
• Ganimed je največja luna v osončju.
• Evropa je oceanska luna, z oceani globokimi ~100km (na Zemlji max 11km). Po vrhu ima skorjo ledu, notraj pa je domnevno tekoč in bi lahko vseboval (od fotosinteze neodvisno) življenje ob raznih geotermalnih vrelcih.
• Kalisto je med objekti z največ kraterji v osončju, ker je geološko povsem neaktiven in jih ne zabriše. Površje je takorekoč nasičeno in vsak nov krater bo izbrisal kakega starega (Kalisto je bojda optimalen za stacioniranje v bližini Jupitra).
• Io ima čez 400 aktivnih vulkanov s tipičnimi izbruhi tudi do 500km visoko in je geološko najbolj aktiven objekt v osončju.

1. “Organizirala sta ga Ustvarjalno astronomsko društvo Temno nebo Slovenije in Fakulteta za matematiko in fiziko v sodelovanju z astronomskimi društvi iz vse Slovenije”, sem post festum prebral na Delo.si [↩]