Updates from October, 2010 Toggle Comment Threads

  • Urban 15:00 on 23 Oct. 2010 Permalink  

    Trik za pitje yerbe mate 

    Namesto uvoda en odstavek s SLO Wikipedije:

    Napitek iz mate je južnoameriška pijača – čaj, ki vsebuje kofein in druga poživila. Pripravimo ga z namakanjem suhih listov mate v vroči vodi. Je tradicionalna pijača v Argentini, Paragvaju ter Urugvaju, pijejo pa ga tudi v Braziliji, Čilu, vzhodni Boliviji, Libanonu, Siriji in Turčiji.

    Pije se iz izdolble buče po kovinski slamici. Ampak tradicionalen način priprave je (vsaj zame) preveč zakompliciran:

    Slamica (bombilla) ima prevelike luknje, tole tresenje ne deluje kot oglaševano (ali pač ne znam), zato mi je po parih šalicah srkanja čajnega drobirja postalo dovolj, pa sem celo slamico zavil v navadno filter vrečko.

    Voilà!

    Se pa pije drugače kot običajen čaj: bučo napolniš do 2/3 s čajnimi listi (2/3 je zame preveč, ker je premalo prostora za vodo in je treba prepogosto polnit), nato pa zaliješ z vročo (in ne vrelo) vodo. Ko posrkaš vodo ven, samo doliješ. To lahko ponoviš ~10x, potem pa čaj postane “izpran” (lavado).

    Je pa okrog pitja v družbi, kjer si šalico podaja več ljudi, v Južni Ameriki cel bonton. Tam mora gostitelj prvi posrkati eno ali dve buči, da spravi ven večino drobirja čajnih listov.

     
    • božo 12:02 on 27 Oct. 2010 Permalink

      ehhh… s tem filtrom si ravno ubil tisto piko na i (čaj med zobmi), ki razloči “navaden” čaj od tega :))

    • Urban 21:30 on 28 Oct. 2010 Permalink

      nene, ta stopnja je že pol za resne pivce ki jim manjka izzivov 🙂
      uvest se je pa treba počasi 🙂

  • Urban 19:07 on 15 Oct. 2010 Permalink  

    WiFi tehtnica 

    Video iz prejšnjega posta o osebnem merjenju mi je dal misliti. Moje osebne statitsike so skope; pisal sem že, da sem beležil par podatkov z Google Forms, nisem pa povedal, da sem nekaj časa uporabljal tudi site The Hackers Diet Online.

    Tega je razvil John Walker, soustanovitelj AutoCada, ki v istoimenski knjigi Hackers diet (brezplačen pdf) opiše svojo frustracijo, da je bil sposoben rešiti kakršenkoli problem, svoje prekomerne teže pa ne. Ko je bil soočen z zdravstvenimi riziki, se je odločil, da shujša na inženirski način. Njegova preprosta logika je bila: telo je kot vreča; nekaj zmečeš not, nekaj pokuri, nekaj izločiš ven. Razlika pa se kopiči v telesu v obliki maščobnih zalog.

    Tradicionalen pristop k hujšanju je, da šteješ kalorije in poskušaš zamenjati navadno hrano z “lahko”. Walkerjev pristop pa je bil matematičen: vsak dan se bom stehtal, in če bo teža naraščala, potem moram naslednji dan jesti manj, vse dokler ne pridem na želeno vrednost. Torej, da se s pomočjo tehtnice naučiš kdaj si jedel preveč, in razviješ navado, da ješ ravno prav. Sčasoma se ti želodec prilagodi na ta “ravno prav”.

    Ampak ta metoda ima problem. Teža močno niha že zaradi količine popite tekočine. Če poješ vrečko čipsa, bo telo zadrževalo veliko več vode in tehtnica bo pokazala preveč, kar pa še ne pomeni, da si se v resnici tudi zredil. Walkerjeva rešitev je bila uporaba tehnik iz finančnega sveta (razna drseča povprečja, ipd.), s katerimi je obdelal podatke in izračunal “trend” teže. Zadevo je kasneje zapakiral tudi v zgoraj omenjeni site.

    Kot rečeno, nekaj časa sem ga uporabljal, nato pa nehal. Ni bilo dovolj “akcije”. Moja teža je bila vsaj na kratek rok preveč konstantna, zato je offline zapisovanje in online pretipkavanje zahtevalo preveč discipline.

    Zdaj pa sem našel tole: Withings Wifi tehtnica. Meri težo, % telesne maščobe, ima vgrajen WiFi, preko katerega podatke nalaga na strežnik, kjer jih lahko analiziraš, in zna na osnovi teže in % maščobe prepoznavati uporabnika (tako da jo lahko uporablja cela družina — trdijo, da do 8 uporabnikov).

    Očitno je, da je firma Withings zadevo popeljala korak naprej od Hacker’s Dieta. Poleg pametnega zajema (vaga pokaže če na njej ne stojiš dobro) in analize količine maščob (preko merjenja impedance skozi bose podplate) podatke takoj še uploada. Iz oblaka so dostopni preko spleta in preko iphone aplikacije, kjer lahko spremljaš trend teže in % maščobe.

    Poleg analize strežnik omogoča tudi izvoz podatkov, bodisi kot CSV datoteko, preko objave na Twitterju, posredovanje množici fitness strani (vključno z DailyBurn, Google Health in MS Health Vault), zna pa pošiljati tudi e-mail reporte o tem, kako dobro napreduješ k svoji ciljni teži.

    Skratka, impresioniran z end-to-end realizacijo. Tule je par slikic “unboxinga”: človek bi po škatli mislil, da gre za MacBooka 🙂

    Spletna aplikacija se trudi govoriti slovensko, čeprav ji ne gre najbolje in vse šumnike in sičnike enostavno spusti.. tako da je še kar beden efekt, ko piše na grafu Tea s fontom velikosti 120 pik 😐

    Je pa bil razvijalec v meni na splošno navdušen nad pozornostjo detajlom: stran že ob prvem obisku (najbrž na osnovi IP geolokacije) govori slovensko in ponudi softver za pravi OS; in takoj, ko preko USB kabla in namizne aplikacije vtipkaš geslo za WiFi, se že oglasi popup v spletni aplikaciji s pozdravi s tehtnice 🙂

    In še zanimiv zaključek: Walker je shujšal in ostal vitek ever after. Navadil se je pravilno jesti in je vzdrževal konstantno težo. Kar naenkrat pa je, kljub popolnoma nespremenjeni prehrani, začel pridobivati na teži, malo po malo in skoraj neopazno. Brez računanja svojih trendov najbrž sploh ne bi opazil. Potem se je šel detektiva in ugotovil, da določena zdravila za previsok krvni pritisk (betablokerji) dejansko upočasnjujejo metabolizem, kar pomeni, da porabiš še manj. Kako drugače kot z dolgoročnim merjenjem lahko odkriješ take zahrbtne in počasne trende?

    Če koga zanima več: tale poglobljena ocena me je dokončno prepričala.

     
  • Urban 00:05 on 11 Oct. 2010 Permalink  

    Nekaj nasvetov za snemanje stop-motion videa 

    Ko sem snemal tale demo, sem razmišljal o različnih pristopih. Poskusil sem z videom, ampak brez profi opreme so bili rezultati preveč amaterski — praktično neuporabni. Po več urah in več 10 ponovitvah je bil končni izkupiček 5s zadovoljivega videa, in s takim tempom bi bil dober za cel teden. Zato sem se odločil za ustavljeno gibanje (stop-motion).

    Tudi to je vzelo praktično cel vikend (postavitev, snemanje, obdelava in montaža). Tule je par ugotovitev, bolj za mojo referenco kot kaj drugega, s katerimi bom naslednjič računal že v štartu.

    1. Uporabi stativ
      Brez stativa tak projekt ni realističen; še s stativom se zadeve malo premikajo sem in tja (zaradi premikanja scene), kar ima za rezultat značilno poplesavanje predmetov. Fiksiraj stativ in zoom za določen kader. (Poceni stativi grejo od 30 eur naprej v raznih fototrgovinah; za večino potreb so več kot zadovoljivi.)
    2. Uporabi daljinski sprožilec
      Če ne drugega, se dobijo poceni alternative uradnim daljincem na DealExtreme1. Proženje brez daljinca je v praksi neuporabno; če bi uporabljal timer, bi mi zrasla brada (10 sekund za vsak posnetek, da ne omenjam, da gibanja ne moreš dobro zajeti, če ne slikaš rafalno). Z daljincem pa se da hitro naškljocati par 100 slik.
    3. Zamisli si osnoven scenarij
      Pomaga, če kaj veš o režiji, recimo kako se kadri povezujejo med sabo. Tu sem še najšibkejši, je pa precej knjig2 in tutorialov na to temo. Sam sem naredil precej kiksov (zlasti pretiravanje z action replayem), ki sem jih opazil šele, ko so drugi komentirali posnetek.
    4. Pospravi sceno
      Vsaka malenkost, ki jo pozabiš pospraviti/odstraniti, lahko pomeni 100-kratno delo v Photoshopu. Hitro obupaš.
    5. Več luči
      Čimveč, tem bolje. Po možnosti toliko, da ne bo ostrih senc, ki kvarijo tudi nastavitev bele točke v postprocessingu.
    6. Posnemi vsak kader večkrat
      Bolje preveč slik, kot premalo. Delete je enostavno stisniti, medtem ko lahko vsako dodajanje pomeni ure lepljenja v Photoshopu. Če kaj manjka in si sceno že pospravil, se lahko lotiš samo še popolnoma na novo; manj časa bo namreč vzelo če začneš iz nule, kot enako postaviti luči, rekvizite, fotoaparat in subjekte, da bi posnel manjkajoči kader ali sliko. Da ne omenjam, da enake dnevne svetlobe sploh ne moreš ustvariti.
    7. Poišči dober softver
      Sam sem montiral v iMovie, ki ni najprijaznejši za stop-motion. Komaj se najdejo osnovne nastavitve. Zaenkrat nimam kakšnega dobrega predloga.
    8. Dodaj dobro zvočno ozadje.
      Royalty-free music za komerciano uporabo. Glasba da videu dodatno dimenzijo in čustven naboj, ampak na žalost obstaja neskončno stopenj svobode. Pač probaš.

    Ena zadeva, o kateri še nisem povsem prepričan, je osvetlitev. Poskusil sem z ročno nastavljeno (oz. zaklenjeno), kot se to dela v teoriji, ampak zaradi premikanja večjih objektov po sceni so posnetki hitro postali presvetljeni in podosvetljeni. Nato sem preklopil na avtomatiko in rezultat je bil precej bolj zadovoljiv — razen na določenih mestih, kjer je naravnost porazen in ozadje na sliki praktično utripa ko se zamenjata posnetka. Najbrž bi bila prava rešitev pogostejše ročno nastavljanje, ki pa tu ni bilo mogoče, ker sem bil hkrati fotograf in subjekt. 🙂

    1. npr. tegale imam tudi sam, za $6 + free shipping: http://www.dealextreme.com/details.dx/sku.12527 []
    2. Pravijo mi, da je tale med boljšimi: Marko Babac: Jezik montaže pokretnih slika, valja pa se tudi na Rapidsharu. []
     
    • božo 08:37 on 11 Oct. 2010 Permalink

      cool… k tem ugotovitvam bi dodal (na podlagi mojih skoraj nikakršnih izkušnjah:) s stop-motion), da je treba vse v manual delat:
      – iso
      – f
      – T
      – WB

      (tukaj sem mel podoben problem kot ti) – rešiš tako, da za vsak kader v naprej preveriš kaj bo not in kaj ne in pogledaš najbolj “temno” in najbolj “svetlo” zadevo pa nekje na sredini nastaviš – če ne pa v RAW fotkaš – pa si pač narediš še dodatnih 1000h dela :)))

      Aja glede stojala – js ga mam za 30e – dokler je mala leča gor je še cool – drugače mi ga pa mal premika:))

  • Urban 00:28 on 3 Oct. 2010 Permalink  

    Izmerjeni jaz 

    Dober Tedtalk na temo zbiranja podatkov o sebi (dolžina 5 minut).

    Ko bomo enkrat rutinsko zbirali osnovne podatke o naših telesnih funkcijah (temperatura, pulz, količina kisika v krvi1 ), količini gibanja, zaužitih substancah (kofein, alkohol, količina popite tekočine) in o posledičnem dejanskem počutju, bomo dobili zelo dober vpogled v to, kako optimizirati svoje dobro počutje.

    Na ta način bi lahko odpravili tudi precej zdravstvenih težav, ki se pojavljajo kot posledica zapletene interakcije povsem različnih dejavnikov. Primer: če si alergičen na prah, hitro opaziš reakcijo in se posledično izogibaš sprožilnemu dejavniku. Če pa vedno dobiš izpuščaj dan po tem, ko si slabo spal, nato bil dehidriran in potem jedel sirov burek, pa je reakcija najbrž tako kompleksna, da je ne bi ugotovil niti dr. House. V zbranih podatkih pa bi seveda lahko opazil ponavljajoč se vzorec, se samodiagnosticiral in v bodoče pazil da ne izpolniš pogojev za reakcijo.

    Brez podatkov pa je možnosti preveč in lahko samo ugibaš.

    Update 4.10.2010: popravil in poslovenil naslov

    1. Izgleda da je Apple patentiral način za zbiranje teh podatkov preko slušalk, tako da bo zadeva prej ali slej vseprisotna in rutinska []
     
c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel