Mozaik.

Moja objava za Obelisk blog. Obelisk Memo je vaša zvočna beležnica, ko pri roki nimate svinčnika. Pokličete številko, poveste sporočilo, potem pa zvočno datoteko prejmete na e-mail.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se nečesa spomnili, pa niste imeli pri roki pisala? Na primer na poti do parkirišča. Ko je padal dež. In ste ravno stopili v lužo. In še preden ste prišli do avta, ste že pozabili, za kaj je šlo. Preberi več…

Pisal sem že o merjenju: po eni strani zato, ker res verjamem, da brez podatkov o tem, kje si, ne moreš vedeti kam moraš iti, da bi prišel do cilja (oz.: kako sploh veš, da nisi že na cilju?). Po drugi strani pa je tudi vedno bolj jasno, da so podatki tisti manjkajoči člen, ki lahko gamificira katerokoli aktivnost.

Marsikje je to postalo že logično. Vsakemu lastniku spletnega mesta je samoumevno, da spremlja podatke o obisku strani na Google Analytics in na podlagi tega poskuša oblikovati vsebino in obliko tako, da bi povečal obisk. In vsakemu razvijalcu iPhone in Android aplikacij je samoumevno, da spremlja podatke o prodaji aplikacij na App storu in išče strategije zniževanja cen, oglaševanja, ipd.

Da bi dobil kakšen tak osebni stream podatkov, sem oktobra z veliko navdušenostjo nabavil Wifi tehtnico¹. Poleg spremljanja grafov na sajtu in v iPad aplikaciji, sem zadevo polinkal tudi na Google Health, upajoč na Googlovsko nirvano podatkovnega zlivanja (če lahko napovedujejo gripo, pa naj še iz mojih podatkov kaj pametnega potegnejo).

Ampak tam žal vidim samo en graf. Podatki zaenkrat samevajo med vsemi polji, ki jih Google Health podpira (višina, količina spanja, krvni tlak, idr.). Večino ostalih parametrov je namreč treba vnašati na roke.

Google Health ima kakopak tudi API, preko katerega lahko vnašamo poljubne podatke, vendar pa to enostavno ni primerna platforma za ostale tipe podatkov, ki jih trenutno beležim (lokacijo in število kilometrov, ki jih dnevno opravi moj telefon, število tipk in klikov, ki jih dnevno odtipkam). Drug problem je dejstvo, da je potrebno urediti precej nekih detajlov, da Google pusti vpisovanje (API je namreč produkcijski, namenjen predvsem resnim institucijam, in zahteva vse od registracije sajta do SSL certifikata — vse to za par grafov).

Zadnjič pa sem slučajno opazil v Healthu postavko “opravljeni koraki” (steps taken). Takoj mi je kliknilo, da se že dobro leto govori o zanimivem gadgetu z imenim Fitbit (nazadnje sem slišal Tima O’Reillyja, ki se je lani na Web2expu hvalil, koliko bolj je motiviran za športanje, odkar ga ima). Od takrat sem se nekajkrat že sam smukal okrog njihovega sajta, vendar še vedno dostavljajo samo v US. Na koncu sem se odločil, da ne bom več čakal, in sem ga naročil kar preko posrednika na eBayu.

Nekaj prvih vtisov: presenečen sem bil nad robustnostjo; bal sem se, da ga bo vsak tresljaj vrgel iz tira, ampak očitno je to kar zrelo področje in jasno je, da mora upoštevati samo nek ozek pas frekvenc med hojo in tekom.

Uporabniški vmesnik pedometra ima samo en gumb. S pritiskom preklapljaš med prikazom korakov, prehojenih kilometrov, kalorijami in rožico, ki raste glede na to koliko se giblješ (in še adaptivna je: bolj kot si fit, težje raste). Dolg pritisk pomeni začetek ali konec spanja, s čimer lahko beležiš trajanje in kvaliteto spanca. Ni pa on/off stikala. Če ga hočeš dejansko ugasniti, ga priključiš na dok in stisneš reset na doku. Ponovno pa ga vklopiš tako, da ga vstaviš v priključen dok.

Tudi namestitev je dokaj enostavna — poveš samo višino, in kar sam določi povprečno dolžino korakov za hojo in tek, ki jih lahko kasneje po želji tudi popraviš.

Fitbit seveda omogoča tudi sprotno uvažanje v Google Health — za to sem ga pravzaprav želel. Vedno se mi je zdelo, da je iz vseh teh podatkov mogoče iztisnit precej več kot 2 grafa, in sem računal, da bo to nišo prej ali slej nekdo zapolnil (če ne Google, pa kak startup).

Zdaj pa se mi vse bolj zdi, da je mogoče prav Fitbit tisti startup: njihov lasten sajt je pred kratkim dodal še integracijo z zgoraj omenjeno Wifi tehtnico, tako da sedaj lahko avtomatsko in na enem sajtu spremljaš:

• težo in % telesne maščobe (preko API-ja od serverja za tehtnico)
• število peš kilometrov, opravljenih na dan
• število kalorij, porabljenih na dan (vsota bazalnega metabolizma — to je kar porabiš, če nič ne delaš — plus kalorije ki jih porabiš ko se giblješ)
• čas, ki ga prespiš (s pritiskom na gumb za 2s poveš, da gre za spanec)
• kvaliteto spanca (akcelerometer beleži premikanje med spanjem, ki pomeni slab spanec)
• procent nizke, srednje in visoke aktivnosti, in procent časa ki ga presediš (24h minus čas aktivnosti, minus čas spanca)

Njihov sajt pa že zdaj omogoča tudi ročno vnašanje drugih podatkov: pritisk, srčni utrip, krvni sladkor, beleženje zaužite hrane, popite tekočine, in celo počutja (precej več in bolj prijazno kot Google Health).

Glavna prednost pred Google Healthom pa so vizualizacije — kup lepih grafov, ki so (vsaj po mojem občutku) skrbno izbrani tako, da so čimbolj informativni. In količina informacij, ki so jo iztisnili iz samo 1 senzorja — akcelerometra — je impresivna.

In da ne pozabim na gamification. Če si dodaš prijatelja in z njim tekmuješ kdo peš naredi več kilometrov, potem ti postane še kako pomembno, da kdaj parkiraš malo dlje.

Nad eno stvarjo sem pa razočaran. Nimajo izvoza podatkov, in to bom že še uredil, pa četudi s svojim proksijem.

So pa informacije na internetu dokaj skope. Sajt sicer lahko uporabljaš tudi brez fitbita in različne podatke vnašaš na roke; ni pa nobene demonstracije produkta in nobenih uradnih posnetkov na Youtubu. Tole spodaj je še eden boljših pregledov:

1. ki btw. dela že pol leta povsem brez vzdrževanja in še s prvimi baterijami [↩]

Tale strežnik že od leta 2005 živi virtualno življenje. Za takratne čase zadovoljiva konfiguracija z 2 GB diska in 256 MB rama je začuda dovolj še celo danes, ko ima več spomina že vsak mobilni telefon (v 2 GB gre presenetljivo veliko plaintexta). Za primerjavo: ker komprimirana vsebina celotnega strežnika zasede le 800 MB, bi lahko na najmanjši iPad (16 GB) kar 20x posnel celoten image. 2 GB USB ključ pa v času tegale pisanja stane samo 5,6 EUR¹. Moraš imeti rad Moorov zakon.

Tule bi pa rad povzel dve prednosti, ki jih takšna postavitev prinese:

1. Prenosljivost: operacijski sistem je inštaliran na generičnem virtualnem hardveru, kar pomeni, da lahko brez vsake modifikacije teče na kakršnikoli strojni opremi, kjer lahko teče npr. VMware strežnik ali VMware player (zadeva seveda brez težav teče tudi v VirtualBox-u).
2. Možnost enostavne nadgradnje: z nekaj kliki lahko povečaš število navideznih cpujev, količino rama ali celo velikost diska².

Seveda je prednosti še več, zlasti, če imamo več kot en strežnik. Ena takih je statistični multipleks izrabe virov: ker praktično noben strežnik ni ves čas obremenjen na 100%, lahko resurse njegovega prostega teka izkoristi še kakšen drug strežnik. To pa pomeni prihranek električne energije, manjšo potrebo po hlajenju, itd.

V moji viziji tak virtualni strežnik predstavlja nekakšen fluiden stroj (remember, you heard it here first ). Njegov format je praktično že zdaj povsod poznan, v prihodnosti pa bo tako vseprisoten, kot je danes plaintext. Danes ga lahko na USB ključu prenašaš med različnimi gostitelji (hosts), jutri pa boš samo vtaknil ključ v Grid, tako kot danes vtakneš polnilec za telefon v električno vtičnico.

Malo bolj realističen scenarij bo najbrž tole: strežnik poženeš pri ponudniku A; če se ponudnik A podraži, ga prekopiraš k ponudniku B. V primeru, da pride do oblačne katastrofe, potegneš iz naftalina zaprašen prenosnik, namestiš nanj Linux in VirtualBox, ter svoj strežnik gostiš sam. In to je — v samem bistvu — tvoj privatni oblak. Sicer zaenkrat še z ročno migracijo, vendar predvidevam, da ne bo dolgo, ko bodo virtualni imagi leteli preko interneta tako kot danes letijo e-maili, in sestavljali gromozanski globalni in odprti Vmotion™³.

Počasi se že bližamo tej utopiji, saj lahko varnostno kopijo tega strežnika izdelam prej, kot bi presnel četrt ure HD videa, ter ga v 15 minutah poženem na praktično kateremkoli računalniku. VMware pa je pred kratkim (na letošnjem MWC) predstavil tudi virtualizacijsko okolje za Android mobilne telefone. Telefon, ki ima 1GB rama, 1GHz CPU, 32GB flash spomina in statičen IP naslov⁴, na njem pa teče podobno virtualizacijsko okolje, ni nič drugega kot privaten oblak, ki ga imaš vedno s seboj — v žepu.

1. npr. tule: Ceneje.si [↩]
2. diska z nekaj več truda, ker je potrebno še naknadno resizanje particije [↩]
3. Vmotion je rešitev podjetja VMware, ki že zna seliti virtualne strežnike med fizičnimi serverji v isti gruči ter tako optimizira izrabo infrastrukture [↩]
4. glej npr. tole mobile IPv6 postavitev [↩]

Čas branja: 5-10 minut, z videom 15-20 minut

Lani je minilo 50 let od prvega eksperimenta v okviru programa SETI (Search for Extraterrestrial Intelligence oz. iskanje zunajzemeljske inteligence). 50 let poslušanja radijskih signalov iz vesolja in ducat let njihovega analiziranja s pionirskim programom distribuiranega računanja, SETI@home, pa nič. Nobenega odkritja, nobenega vesoljca. Kaj to pomeni?

Pravkar sem končal s knjigo Paula Daviesa, The Eerie Silence. Davies je bil kar nekaj let aktivno udeležen pri programu SETI in je kot tak v edinstveni poziciji, da postavi nekaj ključnih vprašanj in poskuša nanje odgovoriti. Oz., kot pravi, čas je, da kritično pogledamo kaj počnemo: praktično od odkritja radijskih valov naprej že iščemo ozkopasovni radijski signal iz vesolja. Tako smo si predstavljali inteligenco — in tako je inteligenca tudi izgledala — leta 1950.

Že na Zemlji pa se je v zadnjih 50 letih zgodilo ogromno sprememb. Če pogledamo že področje komunikacij — vse od odkritja laserja naprej do zavedanja, da je oddajanje radijskih in TV programov v vesolje zelo neučinkovito, zato jih danes raje pošiljamo po žicah in optičnih vlaknih. Posledično je danes Zemlja radijsko precej temna, tako da od daleč najbrž sploh nihče ne bi opazil inteligence. In okno v katerem smo velikodušno sevali kilovate v vesolje, je trajalo zgolj dobrih 50 let, kar je tren očesa v primerjavi s starostjo in velikostjo vesolja.

Ker I v SETI pomeni inteligenco, zgolj življenje ni dovolj. Biti mora tudi dovolj inteligentno, da bo pustilo neko sled, po kateri ga bo mogoče zaznati. In do razvoja inteligence vodi po ocenah številnih strokovnjakov niz 5-6 zelo neverjetnih dogodkov, od katerih lahko vsak zahteva več sto milijonov let. Če se vsi dogodki ne zvrstijo preden potencialni planet “umre”, se inteligentno življenje ne zgodi. Na žalost nimamo nobene metrike kaj je verjetno in kaj ne. Edini primer smo mi sami¹, in statistika na osnovi enega vzorca ni vredna nič. Kljub temu obstaja možnost, da so se vsi neverjetni dogodki na Zemlji po naključju zgodili neverjetno hitro, in da smo v tem pogledu statistični ubežnik. Če je tako, smo najbrž sami precej daleč naokrog.

Na spodnji sliki je tak pesimističen scenarij. Če drži, potem nam je na Zemlji za las uspelo pridobiti inteligenco tik (800 milijonov let) pred koncem planeta. Lahko, da večina planetov nima te sreče.

Eden izmed takih zelo neverjetnih dogodkov je bil pred kratkim dokaj dobro povzet na Slo-techu — razvoj evkariontske celice:

Razvoj na Zemlji kaže, da gre za skrajno neverjeten pojav, saj se je v celotni zgodovini planeta primeril samo enkrat. Vso večcelično življenje (rastline, glive, živali) je namreč potomec prve evkariontske celice.

Po drugi strani pa, če temu ni tako, mora biti vesolje polno življenja — morda celo inteligentnega. Enačba, ki jo je sestavil znani astrofizik Frank Drake poskuša oceniti število inteligentnih civilizacij, ki razpolagajo z radijsko tehnologijo, in ki ta hip obstajajo v naši galaksiji. Pomemben faktor v tej enačbi predstavlja tudi verjetnost, da se civilizacija uniči. Če sklepamo po nas samih, smo v relativno kratkem času prišli od odkritja radijskih valov do izuma atomske bombe. Spet pa ne vemo, koliko časa bomo zdržali brez samouničenja, ali koliko časa bi zdržala povprečna civilizacija.

V spodnjem posnetku Carl Sagan lepo razloži faktorje Drakove enačbe in poda ocene zanje.

Toda problem lahko predstavlja še nek drug trend. Kljub milijonom let evolucije smo samo v zadnjih dobrih 100 letih odkrili večino znanosti: elektriko, radijske valove, relativnost, kvantno mehaniko, laserje, računalnike, internet, ipd. Če verjamemo Moorovemo zakonu in napovedim Raya Kurzweila, bomo v kratkem dosegli tehnološko singularnost, kjer bo vsaka sposobnost napovedovanja prihodnosti odpovedala.

Ta vedno večja hitrost napredka je lepo razvidna s spodnje slike.

Kdo pravi, da bi civilizacija, milijon let starejša od naše, sploh komunicirala s tako primitivno tehnologijo kot so radijski valovi? Sevanje ozadja in pulzarji, ki oddajajo radijske valove, predstavljajo naravne vire šuma, ki moti komunikacijo galaktičnega interneta. Primer obetavne komunikacijske tehnologije, ki bi jo napredna civilizacija lahko uporabljala, je curek nevtrinov, kar bi podobno razvita civilizacija brez težav zaznala (mi pa zaenkrat še ne).

Druga dimenzija napredka se lahko nanaša na nivo zaznavanja. Danes npr. jasno ločujemo dva konceptualna nivoja: materialnega in informacijskega. Delo lahko opravljamo ne samo z manipulacijo snovi, ampak tudi z obdelavo informacij. Pred samo 500 leti bi se stroj za obdelavo informacij (in koncept softvera) zdel nekaj nepojmljivega. Kako lahko vemo, da se ne bo v naslednjih 500 letih razvil še višji nivo, ki bo npr. temeljil na premikanju informacij, tako kot obdelava informacij danes temelji na premikanju elektronov? Takega procesa ne bi mogli prepoznati niti na nivoju fizičnega sveta (premikanje elektronov), niti na nivoju informacij (tako kot že danes ne moremo razbrati npr. naslova spletne strani neposredno iz opazovanja premikov elektronov).

Nenazadnje pa, kdo pravi, da bi miljon let naprednejša civilizacija sploh rada komunicirala z nami? Preradi predpostavljamo, da so na isti razvojni stopnji kot mi, to je vsaj v cca. letu 1950. To je, da poznajo radijsko tehniko, da se zavedajo, da lahko iz vesolja pride radijski signal, ter da poslušajo. Če so vesoljci že dosegli svojo singularnost in nadomestili naravno evolucijo z umetno, so najbrž postali pametni stroji (megaračunalniki). Biološka inteligenca je, po vseh napovedih, le prehodno obdobje do nastanka intelignetnih strojev.

Torej, če so vesoljci tako ali drugače miljon let pred nami, zakaj bi sploh hoteli komunicirati z nami? Konec koncev tudi mi ne poskušamo komunicirati s šimpanzi, ki so po evoluciji milijon let za nami (ali npr. z glivami, če upoštevamo še eksponentno pospeševanje napredka). Ali se lahko od gliv česarkoli koristnega naučimo? Ali nam lahko razkrijejo poenoteno teorijo vsega ali razložijo nastanek vesolja? Če ne, zakaj bi iskali načine za komunikacijo z njimi. In podobno, zakaj bi se samozadosten megaračunalnik v velikosti planeta, ki bi se zabaval z reševanjem matematičnih problemov, ukvarjal s komunikacijo z biološkimi bitji, ki so v primerjavi z njim na razvojni stopnji glive.

Pod črto, nad knjigo sem bil navdušen; napisana je zanimivo in berljivo ter upoštevaje vsa zadnja in predzadnja znanstvena dognanja s tega področja, vključno z domnevnim Nasinim odkritjem življenja na osnovi arzena. Osvežujoče branje, ki na sistematičen in znanstveno skeptičen način obdela kopico možnih scenarijev in jih podpre s poljudno razlago, številne ZF koncepte pa bodisi kritično razdela ali z dvema stavkoma zdrave pameti postavi na trdna tla. Priporočam!

Za konec pa še en poetičen posnetek iz Nasine Carl Sagan serije na to temo. Life looks for life.

1. To ima za posledico tudi našo antropocentričnost. Ker znamo razmišljati samo v človeških okvirih, si tudi vesoljce najraje predstavljamo kot humanoide, čeprav je verjetnost za to izjemno majhna. [↩]

As promised, Electrons is in the App store, and it’s just amazing.

It’s a charged particle simulator for iPad. It allows you to create dozens of positively or negatively charged particles, either freely roaming in space, or contained within conducting bodies. You can observe complex particle interactions and resulting electric forces, create capacitors, simulate a lightning rod, a cathode ray tube (CRT) and much, much more. Through play, you can effortlessly gain deeper understanding of many natural phenomena. Following the included guided tour of 10 experiments will give you further insights into the world of electricity.

A perfect companion for students and teachers of physics and electrical engineering, or anyone interested in understanding one of the four fundamental forces — the one without which there would be no lightbulbs or elevators, no radio and television, no computers, no Internet, and for that matter—no life.

Electrons app includes an 11-page guide, explaining the basics of electric forces and Coulomb’s law, and provides 10 guided experiments, which you can try on your own. By following them, you will systematically unravel many of the seemingly puzzling mysteries of nature.

By following the guide, you can:
⊕ Get acquainted with the basics of attractive and repulsive forces.
⊕ Learn why electric field inside conductors equals zero.
⊕ Learn why electric field is stronger in corners and pointy edges.
⊕ Simulate an electrostatic shock (redistribution of charge).
⊕ Create a capacitor and observe its homogenous electric field.
⊕ Learn how to create a do-it-yourself electric field probe.
⊕ Learn how to neutralize electric field.
⊕ Demonstrate how a cathode ray tube deflects particles.
⊕ Simulate a lightning rod and observe how it “attracts” lightning.

Disclaimer
Such great teaching aid could not be possible without a true visionary — my professor of Fundamentals of Electrical Engineering (about 10 years ago), late prof. Vojko Valenčič. He has, at the turn of the millenium, envisioned and developed a simulator, ten times more powerful than the Electrons. It was called JaCoB, and is still available freely at jacob.fe.uni-lj.si. Although JaCoB source code is available under GNU GPL, it has not been used in any way in development of the Electrons, which is purely an extension of Gravity Lab. Solely the concepts that prof. Valenčič taught, explained and demonstrated during his courses, and the basic idea behind JaCoB — to make learning of science fun — were used in making of this project. I sincerely wish someone will find it at least a bit as useful as I did JaCoB.