Kje so GPS fotoaparati

Že leta gledam kako Flickr podpira geotagging (označevanje slik z geografskimi koordinatami); podpira ga Googlova Picasa, Applov iPhoto, in še cel kup drugih programov in platform. Vsaka slika iz fotoaparata že praktično od rojstva digitalne fotografije naprej vsebuje metapodatke v formatu EXIF, kjer je zapisan datum fotografiranja, zaslonka, ISO, in še cel kup drugih parametrov; format EXIF seveda podpira tudi podatke o geografskih koordinatah.

Kaj čemo lepšega, kot da lahko slike organiziramo ne samo po datumih in obrazih, ampak tudi po lokacijah, kjer so bile narejene (del te priladnosti lahko vidimo v Evernotu, ki prav tako geotagira slike, narejene s telefonom, ki ima GPS).

Ob predstavitvi programa iPhoto s podporo geografskemu označevanju (cca. 2008) so Applovci na odru mahali s takrat edinim GPS fotoaparatom na trgu: Nikon Coolpix P6000. Nikon je ta model nehal proizvajati, jaz pa kljub kar nekaj googlanja nisem našel kompaktnega naslednika, ki bi imel GPS.

Canon podobno ne proizvaja prav ničesar z GPS :(

Edini primerki, ki so danes na trgu, so neki Panasonici, Samsungi, Sonyji in ena še kar draga Leica.

Seveda se nekako le dá. Dobijo se zunanji GPS moduli za resnejše Nikone: slednji imajo konektor za priklop GPSa in nato označujejo slike s pridobljenimi podatki. Za Canon spet revščina.

Zvita (ampak zame preveč naporna) rešitev je t.i. GPS logger, majhna napravica, ki jo nosiš s sabo med slikanjem. Ves čas spremlja tvoje koordinate in jih shranjuje v spomin, skupaj s točno uro (delovanje GPSa tako ali tako temelji na točni uri, zato ta podatek ni problematičen). Če ima tudi fotoaparat vsaj približno točno nastavljeno uro, lahko post-festum primerjamo uro slike z uro GPS izpiska (loga) in nato v EXIF zapišemo ugotovljene koordinate.

Seveda pa rabiš s seboj nositi 2 napravi, in vsakič moraš napolniti 2 bateriji. In če ne slikaš, moraš seveda logger ugašati, sicer mu prehitro iztrošiš baterijo. Nič kaj hands-free, vedno je treba na nekaj misliti.

Seveda porečete, da ima tako ali tako že vsak telefon tudi fotoaparat, opremljen z GPS. Že res, ampak po večletni uporabi iPhona sem se kar nekako sprijaznil, da fotoaparat to pač ni. Vsak trotelaparat ima danes 10+ megapikslov, vsaj za silo uporaben fleš, avtofokus od blizu do daleč, optični zoom, stabilizacijo slike, visoke ISOje, itd. Sklep: tudi najcenejši trotelaparati so nekaj let pred fotkiči v telefonih.

In zadnjič mi slučajno kapne, zakaj fotoaparati nimajo GPS-a: uporaba mobilnika s tako imenovanim A-GPS1 precej dobro skrije dejstvo, da “hladen” GPS sprejemnik za določitev lokacije rabi (odvisno od tega kdaj je nazadnje vedel točno pozicijo) kjerkoli od 1 do 5 minut, in to ob dobri vidljivosti neba2. V mestu, kjer nebo zakrivajo stolpnice (in pa v zaprtih prostorih), lahko do določitve lokacije ne pride zelo dolgo (ali celo nikoli).

To pomeni, da je za uporabo pri dopustniškem fotografiranju (prižgeš fotoaparat — slikaš — ugasneš) GPS brez asistence praktično neuporaben.

Drug razlog, sicer zame (ta hip) precej manj problematičen, pa je gotovo zasebnost. Predstavljam si, da bi marsikoga motilo, če bi izvedel, da je malomarno pošiljal okrog svoje slike, ne da bi se zavedal, da lahko iz njih vsakdo ugotovi lokacijo njegove hiše, vikenda, delovnega mesta, otroškega vrtca, itd. Ampak mlajša populacija, ki že danes na internetu objavlja vse živo, s tem gotovo ne bi imela prevelikega problema.

  1. assisted GPS, kjer modulu GPS približno lokacijo pomaga najti neka druga tehnologija, recimo lokacija bazne postaje, oz. naprava dobi že kar GPS almanahe in točno uro preko podatkovne povezave []
  2. podatki za nekaj realnih naprav, v odvisnosti od časa zadnjega fixa: http://www.pocketgpsworld.com/ttffcomparisons.php []