Recent Updates Page 11 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 21:31 on 14 Sep. 2010 Permalink |  

    Eye-Fi 

    Pred kratkim sem nabavil kompakten fotoaparat. Med iskanjem modelov z GPS funkcionalnostjo sem naletel na spominsko kartico Eye-Fi, ki naj bi podpirala tudi geotagiranje slik. Veliko dobrega sem že bil slišal o njej, pa še našel sem celotno produktno linijo na amazon.de.

    Pred nakupom me je zanimalo cel kup stvari, pa detajlov nisem našel nikjer, zato tule objavljam par spoznanj.

    Na kratko, Eye-fi je SD kartica, ki ima poleg 2, 4 ali 8GB prostora vgrajen še WiFi modul. Zraven dobiš USB čitalnik, ki je hkrati tudi “programator”, s katerim na kartici nastaviš domača WiFi omrežja in njihova gesla.

    Potem na osebnem računalu (Win ali Mac)1 inštaliraš servis, ki ves čas posluša in čaka na povezavo. Kartica vsakič, ko se znajde v domačem WiFi omrežju, poskuša kontaktirati (zgoraj omenjeni) strežnik. Če ga najde in je nastavljen, da sprejema povezave od naše kartice, potem se vse slike pretočijo nanj (v ustrezen direktorij; nastavimo lahko tudi kreiranje direktorijev iz datuma). Enako velja za video posnetke, kar nastavimo ločeno (tako lahko gredo slike na en PC, video na drugega).

    Torej čisti odjemalec-strežnik na lokalni mreži, naše slike se pri tem nikjer ne naložijo na internet (kar je bila moja prva bojazen).

    Seveda pa možnost oblaka vseeno imamo. Eye-fi podpira t.i. relayed transfer, kjer gredo slike na njihove strežnike (tudi pri tem načinu kartica najprej poskusi kontaktirati naš strežnik), potem pa se kasneje pretočijo na PC. To deluje tudi, če fotoaparat in PC nista na isti mreži in če nista hkrati prižgana.

    Uporabna zadeva je nalaganje slik na Picaso, Flickr, Facebook (vsega skupaj 30 photo sharing in online printing sajtov), ter nalaganje videa na Youtube (+ še sedem drugih, vključno s FB in Flickrjem). To gre seveda prav tako čez njihove strežnike, lahko pa nastavimo da se na izbrane sajte ne naloži vse, ampak samo izbor, ki ga označimo tako, da slike že na fotoaparatu zaščitimo (to je funkcija na precej modelih, ki prepreči, da bi slike po pomoti izbrisali).

    Kartica ima tudi “endless mermory mode”, kjer slike po uspešnem nalaganju izbriše s kartice, tako da je vedno prosta določena količina spomina (nastavljivo).

    Čisti bonus pa je geotagiranje slik (sicer podprto samo na določenih modelih kartice). Eye-Fi namreč ves čas med slikanjem posluša bližnja WiFi omrežja. Če kakšno zazna, si zapomni njegov MAC naslov (BSSID) in ga shrani. Potem pa med nalaganjem slik naredi poizvedbo na Skyhook Wireless in od tam potegne zelo približno lokacijo slikanja. Pri nas je na žalost ena poštena revščina s pokritostjo, so pa Skyhookovci prevozili večino zahodne Evrope in Amerike, poleg tega pa lahko lokacijo svojih WiFi dostopovnih točk dodaš v njihovo bazo kar sam.

    Po dveh mesecih uporabe sem kar zadovoljen — nastavitve so precej bolj fleksibilne kot sem pričakoval. Vse kar potrebujem je, da vsake toliko prižgem fotoaparat v domačem omrežju. Ko kartica dobi napajanje, vse ostalo naredi sama. Žal pa moj model fotoaparata nima napredne podpore za EyeFi, kakršno imajo recimo najnovejši modeli Canonov — slednji znajo celo prikazovati napredek pri nalaganju, in ne ugašajo fotoaparata, dokler nalaganje ni končano2.

    1. Za Linux je nekdo pohekal strežnik v Pythonu [↩]
    2. Meni se fotoaparat občasno ugasne med nalaganjem (recimo dolg videoposnetek), zadeva pa je kar zrihtana in naslednjič nadaljuje kar od sredine fajla naprej (resume) [↩]
     

    • Burek Pek 14:51 on 11 Jun. 2011 Permalink

      Delam v IT trgovini in sem imel pred kratkim stranko, ki prihaja iz Canade. Njegov ou010de se je ou017eenil s slovenko, zato fant veu010dkrat pride v nau0161e kraje. In ja, prav o tej kartici sva govorila veu010d kot eno uro in je kar ni mogel prehvalit, kako dobra stvar je, kako pametno se lahko nastavi za prenos in u0161e veliko stvari. Zanj, ki se tudi bavi z rau010dunalniki in ostalo IT opremo, je ta kartica poleg Sanyo Eneloop baterij edina stvar, ki res deluje brez napak ali problema in se splau010da dati denar za to stvar.

  • Urban 20:40 on 13 Sep. 2010 Permalink |  

    Zvezda 

    Moja desnica je nedavno imela svoj igralski debi na nacionalki1. 🙂 Za avtograme je na voljo pri meni, vsak dan od dvanajste ure naprej 🙂 🙂

    1. Link, na 10. minuti [↩]
     

    • Roman 22:39 on 13 Sep. 2010 Permalink

      Bravo za desnico.., upam da levica ni ljubosumna na uspeh desnice 🙂

    • Urban 22:49 on 13 Sep. 2010 Permalink

      Sej bi z veseljem napisal, da sm opravu z levo 🙂

  • Urban 20:35 on 1 Sep. 2010 Permalink |  

    iPhone GPS logger 

    V prejšnjem postu sem se razburjal nad odsotnostjo GPS-ov v fotoaparatih. Pa sem razmišljal naprej: imam telefon, ki je izjemna lokacijska naprava — združuje vsaj 3 lokacijske tehnologije:

    • Triangulacijo z uporabo baznih postaj (natančno na 1-5 km).
    • Zna uporabljat WiFi lokacijo1 (na kakih 50 m natančno).
    • Z obojim lahko pomaga pravemu GPS-u, omrežni A-GPS od mobilnega operaterja pa mu postreže še z almanahi in točno uro. Z vsem tem se GPS dobro ogreje za štart in res hitro najde točno lokacijo.

    Kombinacija vseh tehnik pa, poleg hitre določitve lokacije, z omejeno natančnostjo dela celo v zaprtih prostorih. Velika hitrost lociranja in dodatna podatkovna povezava za nalaganje podatkov na strežnik pa za saboj brez problema pustita Garmine in razne namenske loggerje.

    Edini problem predstavlja moja želja, da naj taka aplikacija teče v ozadju in me locira periodično na par minut, česar pa Steve Jobs, logično, ne pusti.

    Na jailbreakanem telefonu to ne bi smelo biti tak problem. Pa je kar. 🙂 Tule bom podokumentiral korake na poti k uspehu, ki sem jih mukoma prehodil v zadnjem tednu.

    Najprej sem našel pripomoček findme. Gre za konzolno aplikacijo, napisano za iPhone OS še pred časom SDK. Uporablja Skyhook API za WiFi geolokacijo in ne dela dobro. Izgleda, da locira samo po IP-ju, in kaže isto točko za celo Ljubljano. To sem seveda ugotovil šele, ko sem napisal bash skripto, ki je klicala curl za posredovanje podatkov na strežnik, in potuhtal kako skonfigurirati LaunchDaemona, ki je skripto periodično poganjal. Dodaten problem: LaunchDaemon opravil ne izvaja med spanjem, si pa zapomni da jih je zgrešil in jih izvede ko se naprava zbudi. Na žalost še vedno precej neuporabno.

    Seveda je iPhone SDK postregel s CoreLocation API-jem. Ta omogoča, da dobimo točno lokacijo na osnovi vseh treh tehnologij (Cell ID, WiFi, GPS), se pa pojavijo drugi problemi. Najde se sicer primer kode, prevajanje konzolne aplikacije, ki uporablja nedokumentirane apije za zbujanje telefona, pa je jama brez dna2. Končno aplikacijo z gornjega linka sem našel tudi na Cydii, in se je razsula še preden se je zagnala. Z zgornjo kodo se zato nisem več trudil.

    Naslednja postaja: iLocalis. Kar dodelana zadeva, ki omogoča spremljanje lokacije, podobno kot Mobile Me, zraven pa še zaklepanje telefona, snemanje avdia na daljavo, nastavitev preusmeritev, pošiljanje SMS in klicanje, ter brisanje podatkov s telefona — vse na daljavo. Aplikacija dela presenetljivo dobro (trudi se ne izprazniti baterije, dobro lovi exceptione in tudi v logih od telefona lepo izpisuje stanje), in spisal sem že tudi skripto, ki iz strani pobere koordinate in jih zloži v mojo bazo3.

    Ampak imel sem pa zelo neprijeten občutek; zadovoljstvo, ki sem ga pridobil z arhivom svojih koordinat, me je minilo, če sem pomislil, kaj vse lahko avtor iLocalisa naredi z mojim telefonom (pobriše ali ukrade popolnoma vse podatke, pošilja SMS-e ali naredi kakšen klic na 090 in se malo pofinancira). Zato sem bil praktično prisiljen njegov server zamenjati s svojim. 🙂

    Kako? Aplikacija je zaprta in podpisana, tako da popravljanje binarne datoteke (na windowsih silno uporabna tehnika) odpade.

    Problem sem rešil tako, da sem domeno, na katero daemon pošilja podatke, v iPhonovem /etc/hosts preusmeril na svoj IP naslov. Potem sem z vzvratnim inženiringom spisal nekaj svojih PHP skript, ki dovolj dobro imitirajo originalen strežnik, da se aplikacija ne pritoži. Problem pa se je pojavil, ker je edina povezava, ki me je zanimala — to je tista, ki je pošiljala podatke na strežnik — delovala preko HTTPS. Moj samopodpisani certifikat pa je povzročil napako v povezavi in prenos se ni izvršil.

    No, izkazalo se je, da je za delovanje dovolj že, če izdelaš svoj CA (Certificate Authority), z njim podpišeš certifikat za strežnik, potem pa certifikat od CA registriraš na telefonu (enostavno ga odpreš iz maila ali s spletne povezave). In zadeva končno deluje. GPS logger, ki ga vsak dan nosim s sabo in mu redno polnim baterije. 🙂

    Vas že slišim, kako pravite: “kaj pa boš s tem?” Ne vem še. Kaj pa bo Stephen Wolfram z dvajsetimi leti podatkov iz keyloggerja? Za nekaj bodo že uporabni, če ne za kaj drugega, pa za označevat fotografije glede na uro.

    1. MAC naslovi WiFi dostopnih točk so globalno unikatni in če enkrat prevoziš cel svet in si zapišeš, kje se kakšna dostopna točka nahaja, lahko že s tem, katere MAC-e vidiš, približno veš kje si; firma Skyhook je naredila točno to. [↩]
    2. Dependency hell pri prevajanju toolchaina, različne verzije iPhone OS-a, Applovo podpisovanje, joj, prejoj [↩]
    3. če koga zanima: na strani iLocalis.com moraš sharati svoj zemljevid, ta pa preko AJAX-a vleče podatke iz enega URL-ja v XML formatu. Potrebno je samo narediti cron job ki vsake pol ure poparsa ta XML [↩]
     

    • dare 09:53 on 2 Sep. 2010 Permalink

      zvito, ni kaj 🙂

  • Urban 22:40 on 27 Aug. 2010 Permalink |  

    Kje so GPS fotoaparati 

    Že leta gledam kako Flickr podpira geotagging (označevanje slik z geografskimi koordinatami); podpira ga Googlova Picasa, Applov iPhoto, in še cel kup drugih programov in platform. Vsaka slika iz fotoaparata že praktično od rojstva digitalne fotografije naprej vsebuje metapodatke v formatu EXIF, kjer je zapisan datum fotografiranja, zaslonka, ISO, in še cel kup drugih parametrov; format EXIF seveda podpira tudi podatke o geografskih koordinatah.

    Kaj čemo lepšega, kot da lahko slike organiziramo ne samo po datumih in obrazih, ampak tudi po lokacijah, kjer so bile narejene (del te priladnosti lahko vidimo v Evernotu, ki prav tako geotagira slike, narejene s telefonom, ki ima GPS).

    Ob predstavitvi programa iPhoto s podporo geografskemu označevanju (cca. 2008) so Applovci na odru mahali s takrat edinim GPS fotoaparatom na trgu: Nikon Coolpix P6000. Nikon je ta model nehal proizvajati, jaz pa kljub kar nekaj googlanja nisem našel kompaktnega naslednika, ki bi imel GPS.

    Canon podobno ne proizvaja prav ničesar z GPS 🙁

    Edini primerki, ki so danes na trgu, so neki Panasonici, Samsungi, Sonyji in ena še kar draga Leica.

    Seveda se nekako le dá. Dobijo se zunanji GPS moduli za resnejše Nikone: slednji imajo konektor za priklop GPSa in nato označujejo slike s pridobljenimi podatki. Za Canon spet revščina.

    Zvita (ampak zame preveč naporna) rešitev je t.i. GPS logger, majhna napravica, ki jo nosiš s sabo med slikanjem. Ves čas spremlja tvoje koordinate in jih shranjuje v spomin, skupaj s točno uro (delovanje GPSa tako ali tako temelji na točni uri, zato ta podatek ni problematičen). Če ima tudi fotoaparat vsaj približno točno nastavljeno uro, lahko post-festum primerjamo uro slike z uro GPS izpiska (loga) in nato v EXIF zapišemo ugotovljene koordinate.

    Seveda pa rabiš s seboj nositi 2 napravi, in vsakič moraš napolniti 2 bateriji. In če ne slikaš, moraš seveda logger ugašati, sicer mu prehitro iztrošiš baterijo. Nič kaj hands-free, vedno je treba na nekaj misliti.

    Seveda porečete, da ima tako ali tako že vsak telefon tudi fotoaparat, opremljen z GPS. Že res, ampak po večletni uporabi iPhona sem se kar nekako sprijaznil, da fotoaparat to pač ni. Vsak trotelaparat ima danes 10+ megapikslov, vsaj za silo uporaben fleš, avtofokus od blizu do daleč, optični zoom, stabilizacijo slike, visoke ISOje, itd. Sklep: tudi najcenejši trotelaparati so nekaj let pred fotkiči v telefonih.

    In zadnjič mi slučajno kapne, zakaj fotoaparati nimajo GPS-a: uporaba mobilnika s tako imenovanim A-GPS1 precej dobro skrije dejstvo, da “hladen” GPS sprejemnik za določitev lokacije rabi (odvisno od tega kdaj je nazadnje vedel točno pozicijo) kjerkoli od 1 do 5 minut, in to ob dobri vidljivosti neba2. V mestu, kjer nebo zakrivajo stolpnice (in pa v zaprtih prostorih), lahko do določitve lokacije ne pride zelo dolgo (ali celo nikoli).

    To pomeni, da je za uporabo pri dopustniškem fotografiranju (prižgeš fotoaparat — slikaš — ugasneš) GPS brez asistence praktično neuporaben.

    Drug razlog, sicer zame (ta hip) precej manj problematičen, pa je gotovo zasebnost. Predstavljam si, da bi marsikoga motilo, če bi izvedel, da je malomarno pošiljal okrog svoje slike, ne da bi se zavedal, da lahko iz njih vsakdo ugotovi lokacijo njegove hiše, vikenda, delovnega mesta, otroškega vrtca, itd. Ampak mlajša populacija, ki že danes na internetu objavlja vse živo, s tem gotovo ne bi imela prevelikega problema.

    1. assisted GPS, kjer modulu GPS približno lokacijo pomaga najti neka druga tehnologija, recimo lokacija bazne postaje, oz. naprava dobi že kar GPS almanahe in točno uro preko podatkovne povezave [↩]
    2. podatki za nekaj realnih naprav, v odvisnosti od časa zadnjega fixa: http://www.pocketgpsworld.com/ttffcomparisons.php [↩]
     

  • Urban 08:24 on 21 Aug. 2010 Permalink |  

    Zeleni laserski kazalnik 

    Če mislite, da so rdeči laserski kazalniki uporabni (za kazati po tabli), počakajte, da vidite zelenega.

    Podnevi ne bo velike razlike — v dobrih svetlobnih pogojih v naših očeh najbolje funkcionirajo čepki, to so receptorske celice, ki zaznavajo barve. Človeško oko se je po več milijonih let evolucije razvilo tako, da je najbolj občutljivo prav tam, kjer ima največji izsev naša glavna luč — Sonce. To je pri rumenozeleni barvi oz. valovni dolžini okrog 550 nanometrov.

    Če pa je svetlobe malo, so čepki praktično slepi. Takrat vskočijo paličice, to so receptorji, ki so posebej prilagojeni za slabe svetlobne razmere. Paličice imajo samo en tip receptorja, zato lahko zaznavajo samo intenziteto svetlobe, ne pa tudi barv.

    Na spodnji sliki vidimo, da paličice svetlobo zelene barve zaznavajo (takole čez prst) ranga 100x bolje kot svetlobo rdeče barve. (Rdeči laserski kazalniki ponavadi sevajo pri 650nm, zeleni pa pri 532nm; glej zeleno in rdečo piko).

    Zato pri rdečem kazalniku moči 5mW vidimo samo rdečo piko. Pri zelenem enake moči, pa je v bližini osi zaradi sipanja svetlobe lepo viden tudi žarek, in to je strašno uporabno za pokazat kakšno zvezdo. (Tudi rdeč žarek je viden, ampak moraš biti že tako blizu osi, da ti praktično sveti v oči. Zeleni je za razliko od tega viden v radiju par metrov).

    Na tej sliki recimo kažem na srednjo zvezdo v Orionovem pasu.

    Zeleni 5mW pointer je z Dealextreme.com, za pičlih $10 + free shipping. Obvezno opozorilo: laser ni igrača, sploh pa ne nad 5mW. Nikoli ne sveti folku v oči1.

    1. Čeprav.. pri vidni svetlobi vsaj refleksno zamižimo. Pri IR laserju pa ne bi. Zato nikoli ne sveti folku v oči, še zlasti ne z nevidnim IR laserjem 🙂 [↩]
     

← Older posts

Newer posts →

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel