Updates from March, 2011 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 20:39 on 30 Mar. 2011 Permalink |  

    Obelisk Memo 

    Moja objava za Obelisk blog. Obelisk Memo je vaša zvočna beležnica, ko pri roki nimate svinčnika. Pokličete številko, poveste sporočilo, potem pa zvočno datoteko prejmete na e-mail.

    Se vam je kdaj zgodilo, da ste se nečesa spomnili, pa niste imeli pri roki pisala? Na primer na poti do parkirišča. Ko je padal dež. In ste ravno stopili v lužo. In še preden ste prišli do avta, ste že pozabili, za kaj je šlo.

    Gotovo gre za Murphyjev zakon, pa tudi za neko drugo, globljo, psihološko zakonitost: največ dobrih idej in prebliskov dobiš takrat, ko ne razmišljaš o problemu. Ampak takrat, ko recimo sediš v pregovorni kopalni kadi (tako kot Arhimed, ki je domnevno formuliral Arhimedov zakon, ko je videl, da njegovo telo izpodriva vodo). Ali ko sediš na vrtu, in ti na glavo pade jabolko (kot je domnevno padlo Newtonu, preden se mu je posvetilo, da vsaka stvar v vesolju z gravitacijo privlači vsako drugo).

    Globlji princip, ki stoji za tem, je povezan z zgradbo možganov. Večji del vse možganske aktivnosti se zgodi v t.i. limbičnem delu, ki je povezan s podzavestjo in najbolje funkcionira, ko ga pustiš pri miru. Iz česar lahko sklepamo, da se bodo dobre ideje vedno pojavljale takrat, ko pri roki ne bo pisala.

    Obelisk Memo

    In prav za take situacije smo na Obelisku razvili rešitev, ki smo jo poimenovali Obelisk Memo. Gre za preprosto glasovno beležnico. Takole deluje:

    • Pokličeš telefonsko številko storitve Obelisk Memo
    • Poveš svoje sporočilo
    • Posnetek ti pošljemo na e-mail

    Preprosto.

    Seveda porečete: saj smo v letu 2011. Imamo leteče avte in internetne možgane. Zakaj bi sploh potreboval tako storitev, če lahko iz žepa potegnem svoj iPhone ali Android telefon, odprem svojo najljubšo aplikacijo za snemanje govora (recimo Evernote), posnamem sporočilo, ga shranim, počakam da se naloži na strežnik, ter ga doma poslušam?

    Na to vam odvrnemo, da vsi uporabniki še nimajo tako naprednih telefonov. Tudi tisti, ki jih imajo, mogoče nimajo ustrezne aplikacije. In tudi tisti ki jo imajo, mogoče nočejo stati na dežju in brskati po menijih, medtem ko jim v čevlje pronica voda.

    Za uporabo storitve Obelisk Memo je dovolj klic na našo številko. Številko, ki jo lahko shranite med priljubljene kontakte. In pokličete z enim pritiskom, na napravi, ki bi pravzaprav morala biti, in najbrž tudi je, optimizirana prav za telefoniranje. Z ostalimi težavami se bomo ukvarjali mi.

    In nenazadnje, ta storitev ni prav v ničemer slabša od recimo Evernota. Kot e-mail namreč lahko uporabite kar vaš Evernote naslov, kamor je spročilo dostavljeno in takoj shranjeno tudi kot Evernote zapisek. Ali pa si v Gmail računu izdelate filter, ki vaša sporočila shrani pod posebno oznako.

     

     

  • Urban 01:31 on 18 Mar. 2011 Permalink |  

    Fitbit ali ne fit bit 

    Pisal sem že o merjenju: po eni strani zato, ker res verjamem, da brez podatkov o tem, kje si, ne moreš vedeti kam moraš iti, da bi prišel do cilja (oz.: kako sploh veš, da nisi že na cilju?). Po drugi strani pa je tudi vedno bolj jasno, da so podatki tisti manjkajoči člen, ki lahko gamificira katerokoli aktivnost.

    Marsikje je to postalo že logično. Vsakemu lastniku spletnega mesta je samoumevno, da spremlja podatke o obisku strani na Google Analytics in na podlagi tega poskuša oblikovati vsebino in obliko tako, da bi povečal obisk. In vsakemu razvijalcu iPhone in Android aplikacij je samoumevno, da spremlja podatke o prodaji aplikacij na App storu in išče strategije zniževanja cen, oglaševanja, ipd.

    Da bi dobil kakšen tak osebni stream podatkov, sem oktobra z veliko navdušenostjo nabavil Wifi tehtnico1. Poleg spremljanja grafov na sajtu in v iPad aplikaciji, sem zadevo polinkal tudi na Google Health, upajoč na Googlovsko nirvano podatkovnega zlivanja (če lahko napovedujejo gripo, pa naj še iz mojih podatkov kaj pametnega potegnejo). 🙂

    Ampak tam žal vidim samo en graf. Podatki zaenkrat samevajo med vsemi polji, ki jih Google Health podpira (višina, količina spanja, krvni tlak, idr.). Večino ostalih parametrov je namreč treba vnašati na roke.

    Google Health ima kakopak tudi API, preko katerega lahko vnašamo poljubne podatke, vendar pa to enostavno ni primerna platforma za ostale tipe podatkov, ki jih trenutno beležim (lokacijo in število kilometrov, ki jih dnevno opravi moj telefon, število tipk in klikov, ki jih dnevno odtipkam). Drug problem je dejstvo, da je potrebno urediti precej nekih detajlov, da Google pusti vpisovanje (API je namreč produkcijski, namenjen predvsem resnim institucijam, in zahteva vse od registracije sajta do SSL certifikata — vse to za par grafov).

    Zadnjič pa sem slučajno opazil v Healthu postavko “opravljeni koraki” (steps taken). Takoj mi je kliknilo, da se že dobro leto govori o zanimivem gadgetu z imenim Fitbit (nazadnje sem slišal Tima O’Reillyja, ki se je lani na Web2expu hvalil, koliko bolj je motiviran za športanje, odkar ga ima). Od takrat sem se nekajkrat že sam smukal okrog njihovega sajta, vendar še vedno dostavljajo samo v US. Na koncu sem se odločil, da ne bom več čakal, in sem ga naročil kar preko posrednika na eBayu.

    Nekaj prvih vtisov: presenečen sem bil nad robustnostjo; bal sem se, da ga bo vsak tresljaj vrgel iz tira, ampak očitno je to kar zrelo področje in jasno je, da mora upoštevati samo nek ozek pas frekvenc med hojo in tekom.

    Uporabniški vmesnik pedometra ima samo en gumb. S pritiskom preklapljaš med prikazom korakov, prehojenih kilometrov, kalorijami in rožico, ki raste glede na to koliko se giblješ (in še adaptivna je: bolj kot si fit, težje raste). Dolg pritisk pomeni začetek ali konec spanja, s čimer lahko beležiš trajanje in kvaliteto spanca. Ni pa on/off stikala. Če ga hočeš dejansko ugasniti, ga priključiš na dok in stisneš reset na doku. Ponovno pa ga vklopiš tako, da ga vstaviš v priključen dok.

    Tudi namestitev je dokaj enostavna — poveš samo višino, in kar sam določi povprečno dolžino korakov za hojo in tek, ki jih lahko kasneje po želji tudi popraviš.

    Fitbit seveda omogoča tudi sprotno uvažanje v Google Health — za to sem ga pravzaprav želel. Vedno se mi je zdelo, da je iz vseh teh podatkov mogoče iztisnit precej več kot 2 grafa, in sem računal, da bo to nišo prej ali slej nekdo zapolnil (če ne Google, pa kak startup).

    Zdaj pa se mi vse bolj zdi, da je mogoče prav Fitbit tisti startup: njihov lasten sajt je pred kratkim dodal še integracijo z zgoraj omenjeno Wifi tehtnico, tako da sedaj lahko avtomatsko in na enem sajtu spremljaš:

    • težo in % telesne maščobe (preko API-ja od serverja za tehtnico)
    • število peš kilometrov, opravljenih na dan
    • število kalorij, porabljenih na dan (vsota bazalnega metabolizma — to je kar porabiš, če nič ne delaš — plus kalorije ki jih porabiš ko se giblješ)
    • čas, ki ga prespiš (s pritiskom na gumb za 2s poveš, da gre za spanec)
    • kvaliteto spanca (akcelerometer beleži premikanje med spanjem, ki pomeni slab spanec)
    • procent nizke, srednje in visoke aktivnosti, in procent časa ki ga presediš (24h minus čas aktivnosti, minus čas spanca)

    Njihov sajt pa že zdaj omogoča tudi ročno vnašanje drugih podatkov: pritisk, srčni utrip, krvni sladkor, beleženje zaužite hrane, popite tekočine, in celo počutja (precej več in bolj prijazno kot Google Health).

    Glavna prednost pred Google Healthom pa so vizualizacije — kup lepih grafov, ki so (vsaj po mojem občutku) skrbno izbrani tako, da so čimbolj informativni. In količina informacij, ki so jo iztisnili iz samo 1 senzorja — akcelerometra — je impresivna.

    In da ne pozabim na gamification. Če si dodaš prijatelja in z njim tekmuješ kdo peš naredi več kilometrov, potem ti postane še kako pomembno, da kdaj parkiraš malo dlje. 🙂

    Nad eno stvarjo sem pa razočaran. Nimajo izvoza podatkov, in to bom že še uredil, pa četudi s svojim proksijem.

    So pa informacije na internetu dokaj skope. Sajt sicer lahko uporabljaš tudi brez fitbita in različne podatke vnašaš na roke; ni pa nobene demonstracije produkta in nobenih uradnih posnetkov na Youtubu. Tole spodaj je še eden boljših pregledov:

    1. ki btw. dela že pol leta povsem brez vzdrževanja in še s prvimi baterijami [↩]
     

  • Urban 01:42 on 2 Mar. 2011 Permalink |  

    Prihodnost virtualizacije 

    Tale strežnik že od leta 2005 živi virtualno življenje. Za takratne čase zadovoljiva konfiguracija z 2 GB diska in 256 MB rama je začuda dovolj še celo danes, ko ima več spomina že vsak mobilni telefon (v 2 GB gre presenetljivo veliko plaintexta). Za primerjavo: ker komprimirana vsebina celotnega strežnika zasede le 800 MB, bi lahko na najmanjši iPad (16 GB) kar 20x posnel celoten image. 2 GB USB ključ pa v času tegale pisanja stane samo 5,6 EUR1. Moraš imeti rad Moorov zakon.

    Tule bi pa rad povzel dve prednosti, ki jih takšna postavitev prinese:

    1. Prenosljivost: operacijski sistem je inštaliran na generičnem virtualnem hardveru, kar pomeni, da lahko brez vsake modifikacije teče na kakršnikoli strojni opremi, kjer lahko teče npr. VMware strežnik ali VMware player (zadeva seveda brez težav teče tudi v VirtualBox-u).
    2. Možnost enostavne nadgradnje: z nekaj kliki lahko povečaš število navideznih cpujev, količino rama ali celo velikost diska2.

    Seveda je prednosti še več, zlasti, če imamo več kot en strežnik. Ena takih je statistični multipleks izrabe virov: ker praktično noben strežnik ni ves čas obremenjen na 100%, lahko resurse njegovega prostega teka izkoristi še kakšen drug strežnik. To pa pomeni prihranek električne energije, manjšo potrebo po hlajenju, itd.

    V moji viziji tak virtualni strežnik predstavlja nekakšen fluiden stroj (remember, you heard it here first 🙂 ). Njegov format je praktično že zdaj povsod poznan, v prihodnosti pa bo tako vseprisoten, kot je danes plaintext. Danes ga lahko na USB ključu prenašaš med različnimi gostitelji (hosts), jutri pa boš samo vtaknil ključ v Grid, tako kot danes vtakneš polnilec za telefon v električno vtičnico.

    Malo bolj realističen scenarij bo najbrž tole: strežnik poženeš pri ponudniku A; če se ponudnik A podraži, ga prekopiraš k ponudniku B. V primeru, da pride do oblačne katastrofe, potegneš iz naftalina zaprašen prenosnik, namestiš nanj Linux in VirtualBox, ter svoj strežnik gostiš sam. In to je — v samem bistvu — tvoj privatni oblak. Sicer zaenkrat še z ročno migracijo, vendar predvidevam, da ne bo dolgo, ko bodo virtualni imagi leteli preko interneta tako kot danes letijo e-maili, in sestavljali gromozanski globalni in odprti Vmotion™3.

    Počasi se že bližamo tej utopiji, saj lahko varnostno kopijo tega strežnika izdelam prej, kot bi presnel četrt ure HD videa, ter ga v 15 minutah poženem na praktično kateremkoli računalniku. VMware pa je pred kratkim (na letošnjem MWC) predstavil tudi virtualizacijsko okolje za Android mobilne telefone. Telefon, ki ima 1GB rama, 1GHz CPU, 32GB flash spomina in statičen IP naslov4, na njem pa teče podobno virtualizacijsko okolje, ni nič drugega kot privaten oblak, ki ga imaš vedno s seboj — v žepu.

    1. npr. tule: Ceneje.si [↩]
    2. diska z nekaj več truda, ker je potrebno še naknadno resizanje particije [↩]
    3. Vmotion je rešitev podjetja VMware, ki že zna seliti virtualne strežnike med fizičnimi serverji v isti gruči ter tako optimizira izrabo infrastrukture [↩]
    4. glej npr. tole mobile IPv6 postavitev [↩]
     

    • Roman 11:16 on 2 Mar. 2011 Permalink

      Dober post.
      Če gledam sebe dejansko imam že tako virtualno sedanjost.
      Zaželim si server in v 15 minutah ga že imam delujočega na virtualcu. Največji problem je določit kakšen server hočem :).

      Hvala za vse ribe … v oblaku.

    • Urban 22:39 on 2 Mar. 2011 Permalink

      Mogoče bomo pa lahko enkrat tud sebe virtualiziral.. ko enkrat dosežemo singularnost in ko pozaugajo prve človeške možgane na vmware, potem boš večen 🙂
      Lahko boš menjal hardware (različna robotska telesa), se suspendal, ali naredu snapshot in se vrnu v mladost, če boš rabu pa kašno pomoč, se boš pa kloniral 🙂
      pa še pobackupiran boš lahk fajn 🙂

    • dare 11:33 on 1 Apr. 2011 Permalink

      Nice informations for me. Your post has helpful. I wish to has valuable posts like yours in my blog. How do you find these posts?

    • dare 11:34 on 1 Apr. 2011 Permalink

      i kid.
      lajkam post, seriously.

    • Urban 22:05 on 1 Apr. 2011 Permalink

      lolz 😀

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel