Updates from September, 2010 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 21:00 on 25 Sep. 2010 Permalink |  

    Obelisk phone 

    Ko sem prvič gledal Vana Jacobsona v Googlovem TechTalku iz leta 2006, sem doživel pravo malo razodetje o omrežnem naslavljanju.

    Van razloži, kako telefonska številka za uporabnika predstavlja “ime telefona” na drugi strani žice, za operaterja pa je to popolnoma nekaj drugega — program, ki človeškemu operaterju (oz. centrali) pove, kako priti do naročnika1.

    Torej, telefonska številka je navidez povsem naključen niz števil, ki ima pomen samo za operaterja, uporabniku pa ne pove popolnoma nič.

    Poštni sistemi so drugačni. Pri klasični pošti ima vsak del naslova določen pomen tudi za uporabnika. Tudi pri elektronski pošti ima vsak del nek pomen (če upoštevamo splošno prakso, da naslove zapisujemo v obliki [email protected]); tako si moraš pri e-mail naslovu zapomniti samo 3 podatke, od katerih 2 že veš (ime in priimek).

    Kako torej poklicati nekoga, če si ne moremo zapomniti njegove telefonske številke?

    1. Lahko si številko zapišemo na listek in jo vsakič odtipkamo.2
    2. Številko shranimo v imenik in nato pritiskamo po tipkah, da najdemo imenik, nato osebo, in končno pokličemo.3
    3. Lahko sprogramiramo eno od tipk za hitro klicanje.4
    4. Uporabimo revolucionarni Obelisk phone. Osebo pokličemo tako, da se dotaknemo njene slike.

    Kako? Takole:

    Disclaimer: ta objava je promocijske narave. Avtor sodeluje s podjetjem Obelisk.

    1. Citat iz videa:

      I pick up my phone, and I’m calling my mom in Phoenix, and I think of her phone number as the name of her phone, and I want to talk to the phone named mom’s phone.
      For telco, it’s not that at all.
      The phone number is a program that you’re sticking into the system to build a path through the wires, and that’s how they view it internally.
      Let’s see if I can make that more concrete.
      So, when I was growing up, this was how phones worked.
      You pick up the line.
      You say, I’d like to talk to 1234, and some operator goes 1234, so that’s column 12, row 34.
      And they walk over on their switchboard, and they plug in a jack, and they’re connecting your wire to a particular outgoing line.
      So the phone numbers are a 2D coordinate on the switch matrix.
      There are some human factors work that said one person can reach 100,000 wires.
      They can conveniently work in a 10 x 100 grid, and so that’s why we’ve got four digit numbers
      Link na video

      [↩]

    2. to je težje, če slabo vidimo, se nam tresejo roke, ali pa, če ima telefon majhne tipke [↩]
    3. če slabše vidimo, za branje povratnih informacij na displeju skoraj gotovo potrebujemo očala in dobro osvetlitev [↩]
    4. in jo opremimo z napisom [↩]
     

  • Urban 19:37 on 25 Sep. 2010 Permalink |  

    OK? 

    Kako nekomu pokažeš, da je vse OK?

    Lahko takole:

    Thumbs up. Kot da bi štopal. Tako sem vedno kazal jaz, dokler nisem šel na potapljaški tečaj. Tam so mi povedali, da to pomeni “hočem gor”. Da se OK pokaže takole:

    Kot Vegeta. A-OK. In sem preklopil na Vegeto. In do sedaj mi je dobro služila.

    V Turčiji pa A-ok ni OK1.

    Making an ‘O’ with your thumb and forefinger (as if to say “OK!”) is rude because you are making the gesture for a hole – which has connotations refering to homosexuality in the Turkish psyche.
    Wikitravel

    Namesto tega priporočajo thumbs up.

    Ampak pozor, če potujete naprej v sosednji Iran:

    The thumbs up gesture is extremely rude in Iran, roughly equivalent to raising the middle finger in Western countries.
    Hitchhiking is rare in Iran, and the country has a good public transportation system. If you do hitchhike, do not use a thumbs up signal.
    Wikitravel

    V bistvu je tale thumbs up še v mnogih drugih kulturah bolj žaljiv od Vegete (ta je zares sporna samo v Turčiji in Venezueli, piše na Wikipediji, z zelo grafično razlago kaj pomeni).

    “Thumbs up” traditionally translates as the foulest of gesticular insults in some Middle Eastern countries — the most straightforward interpretation is ‘Up yours, pal!’ The sign has a similarly pejorative meaning in parts of West Africa, South America, Iran, Iraq, and Sardinia, according to Roger E. Axtell’s book Gestures: The Do’s and Taboos of Body Language Around the World.”
    Wikipedia

    Kaj pametnega lahko potegnem iz vsega tega? Da bom naslednjič definitivno prebral uporabne in zgoščene zapiske na Wikitravel. 🙂 In da ostajam pri A-ok.

    1. In to sem ugotovil zadnji dan, potem ko sem en teden veselo kazal A-ok na kar pogosta vprašanja, če mi še kaj manjka [↩]
     

    • dare 09:31 on 26 Sep. 2010 Permalink

      “…potem ko sem en teden veselo kazal A-ok…”

      si mislil, da si kazal.
      v resnici si kazal “that’s so gay, man”.

    • Nejc 12:56 on 2 Nov. 2010 Permalink

      Kot potapljač tudi jaz odobravanje pokažem s potapljaškim OK. Pa sem pogosto ugotovil, da večina ljudi tega ne razume in te potem čudno gledajo 🙂
      Sedaj se poskušam navaditi na Thumbs Up

  • Urban 21:31 on 14 Sep. 2010 Permalink |  

    Eye-Fi 

    Pred kratkim sem nabavil kompakten fotoaparat. Med iskanjem modelov z GPS funkcionalnostjo sem naletel na spominsko kartico Eye-Fi, ki naj bi podpirala tudi geotagiranje slik. Veliko dobrega sem že bil slišal o njej, pa še našel sem celotno produktno linijo na amazon.de.

    Pred nakupom me je zanimalo cel kup stvari, pa detajlov nisem našel nikjer, zato tule objavljam par spoznanj.

    Na kratko, Eye-fi je SD kartica, ki ima poleg 2, 4 ali 8GB prostora vgrajen še WiFi modul. Zraven dobiš USB čitalnik, ki je hkrati tudi “programator”, s katerim na kartici nastaviš domača WiFi omrežja in njihova gesla.

    Potem na osebnem računalu (Win ali Mac)1 inštaliraš servis, ki ves čas posluša in čaka na povezavo. Kartica vsakič, ko se znajde v domačem WiFi omrežju, poskuša kontaktirati (zgoraj omenjeni) strežnik. Če ga najde in je nastavljen, da sprejema povezave od naše kartice, potem se vse slike pretočijo nanj (v ustrezen direktorij; nastavimo lahko tudi kreiranje direktorijev iz datuma). Enako velja za video posnetke, kar nastavimo ločeno (tako lahko gredo slike na en PC, video na drugega).

    Torej čisti odjemalec-strežnik na lokalni mreži, naše slike se pri tem nikjer ne naložijo na internet (kar je bila moja prva bojazen).

    Seveda pa možnost oblaka vseeno imamo. Eye-fi podpira t.i. relayed transfer, kjer gredo slike na njihove strežnike (tudi pri tem načinu kartica najprej poskusi kontaktirati naš strežnik), potem pa se kasneje pretočijo na PC. To deluje tudi, če fotoaparat in PC nista na isti mreži in če nista hkrati prižgana.

    Uporabna zadeva je nalaganje slik na Picaso, Flickr, Facebook (vsega skupaj 30 photo sharing in online printing sajtov), ter nalaganje videa na Youtube (+ še sedem drugih, vključno s FB in Flickrjem). To gre seveda prav tako čez njihove strežnike, lahko pa nastavimo da se na izbrane sajte ne naloži vse, ampak samo izbor, ki ga označimo tako, da slike že na fotoaparatu zaščitimo (to je funkcija na precej modelih, ki prepreči, da bi slike po pomoti izbrisali).

    Kartica ima tudi “endless mermory mode”, kjer slike po uspešnem nalaganju izbriše s kartice, tako da je vedno prosta določena količina spomina (nastavljivo).

    Čisti bonus pa je geotagiranje slik (sicer podprto samo na določenih modelih kartice). Eye-Fi namreč ves čas med slikanjem posluša bližnja WiFi omrežja. Če kakšno zazna, si zapomni njegov MAC naslov (BSSID) in ga shrani. Potem pa med nalaganjem slik naredi poizvedbo na Skyhook Wireless in od tam potegne zelo približno lokacijo slikanja. Pri nas je na žalost ena poštena revščina s pokritostjo, so pa Skyhookovci prevozili večino zahodne Evrope in Amerike, poleg tega pa lahko lokacijo svojih WiFi dostopovnih točk dodaš v njihovo bazo kar sam.

    Po dveh mesecih uporabe sem kar zadovoljen — nastavitve so precej bolj fleksibilne kot sem pričakoval. Vse kar potrebujem je, da vsake toliko prižgem fotoaparat v domačem omrežju. Ko kartica dobi napajanje, vse ostalo naredi sama. Žal pa moj model fotoaparata nima napredne podpore za EyeFi, kakršno imajo recimo najnovejši modeli Canonov — slednji znajo celo prikazovati napredek pri nalaganju, in ne ugašajo fotoaparata, dokler nalaganje ni končano2.

    1. Za Linux je nekdo pohekal strežnik v Pythonu [↩]
    2. Meni se fotoaparat občasno ugasne med nalaganjem (recimo dolg videoposnetek), zadeva pa je kar zrihtana in naslednjič nadaljuje kar od sredine fajla naprej (resume) [↩]
     

    • Burek Pek 14:51 on 11 Jun. 2011 Permalink

      Delam v IT trgovini in sem imel pred kratkim stranko, ki prihaja iz Canade. Njegov ou010de se je ou017eenil s slovenko, zato fant veu010dkrat pride v nau0161e kraje. In ja, prav o tej kartici sva govorila veu010d kot eno uro in je kar ni mogel prehvalit, kako dobra stvar je, kako pametno se lahko nastavi za prenos in u0161e veliko stvari. Zanj, ki se tudi bavi z rau010dunalniki in ostalo IT opremo, je ta kartica poleg Sanyo Eneloop baterij edina stvar, ki res deluje brez napak ali problema in se splau010da dati denar za to stvar.

  • Urban 20:40 on 13 Sep. 2010 Permalink |  

    Zvezda 

    Moja desnica je nedavno imela svoj igralski debi na nacionalki1. 🙂 Za avtograme je na voljo pri meni, vsak dan od dvanajste ure naprej 🙂 🙂

    1. Link, na 10. minuti [↩]
     

    • Roman 22:39 on 13 Sep. 2010 Permalink

      Bravo za desnico.., upam da levica ni ljubosumna na uspeh desnice 🙂

    • Urban 22:49 on 13 Sep. 2010 Permalink

      Sej bi z veseljem napisal, da sm opravu z levo 🙂

  • Urban 20:35 on 1 Sep. 2010 Permalink |  

    iPhone GPS logger 

    V prejšnjem postu sem se razburjal nad odsotnostjo GPS-ov v fotoaparatih. Pa sem razmišljal naprej: imam telefon, ki je izjemna lokacijska naprava — združuje vsaj 3 lokacijske tehnologije:

    • Triangulacijo z uporabo baznih postaj (natančno na 1-5 km).
    • Zna uporabljat WiFi lokacijo1 (na kakih 50 m natančno).
    • Z obojim lahko pomaga pravemu GPS-u, omrežni A-GPS od mobilnega operaterja pa mu postreže še z almanahi in točno uro. Z vsem tem se GPS dobro ogreje za štart in res hitro najde točno lokacijo.

    Kombinacija vseh tehnik pa, poleg hitre določitve lokacije, z omejeno natančnostjo dela celo v zaprtih prostorih. Velika hitrost lociranja in dodatna podatkovna povezava za nalaganje podatkov na strežnik pa za saboj brez problema pustita Garmine in razne namenske loggerje.

    Edini problem predstavlja moja želja, da naj taka aplikacija teče v ozadju in me locira periodično na par minut, česar pa Steve Jobs, logično, ne pusti.

    Na jailbreakanem telefonu to ne bi smelo biti tak problem. Pa je kar. 🙂 Tule bom podokumentiral korake na poti k uspehu, ki sem jih mukoma prehodil v zadnjem tednu.

    Najprej sem našel pripomoček findme. Gre za konzolno aplikacijo, napisano za iPhone OS še pred časom SDK. Uporablja Skyhook API za WiFi geolokacijo in ne dela dobro. Izgleda, da locira samo po IP-ju, in kaže isto točko za celo Ljubljano. To sem seveda ugotovil šele, ko sem napisal bash skripto, ki je klicala curl za posredovanje podatkov na strežnik, in potuhtal kako skonfigurirati LaunchDaemona, ki je skripto periodično poganjal. Dodaten problem: LaunchDaemon opravil ne izvaja med spanjem, si pa zapomni da jih je zgrešil in jih izvede ko se naprava zbudi. Na žalost še vedno precej neuporabno.

    Seveda je iPhone SDK postregel s CoreLocation API-jem. Ta omogoča, da dobimo točno lokacijo na osnovi vseh treh tehnologij (Cell ID, WiFi, GPS), se pa pojavijo drugi problemi. Najde se sicer primer kode, prevajanje konzolne aplikacije, ki uporablja nedokumentirane apije za zbujanje telefona, pa je jama brez dna2. Končno aplikacijo z gornjega linka sem našel tudi na Cydii, in se je razsula še preden se je zagnala. Z zgornjo kodo se zato nisem več trudil.

    Naslednja postaja: iLocalis. Kar dodelana zadeva, ki omogoča spremljanje lokacije, podobno kot Mobile Me, zraven pa še zaklepanje telefona, snemanje avdia na daljavo, nastavitev preusmeritev, pošiljanje SMS in klicanje, ter brisanje podatkov s telefona — vse na daljavo. Aplikacija dela presenetljivo dobro (trudi se ne izprazniti baterije, dobro lovi exceptione in tudi v logih od telefona lepo izpisuje stanje), in spisal sem že tudi skripto, ki iz strani pobere koordinate in jih zloži v mojo bazo3.

    Ampak imel sem pa zelo neprijeten občutek; zadovoljstvo, ki sem ga pridobil z arhivom svojih koordinat, me je minilo, če sem pomislil, kaj vse lahko avtor iLocalisa naredi z mojim telefonom (pobriše ali ukrade popolnoma vse podatke, pošilja SMS-e ali naredi kakšen klic na 090 in se malo pofinancira). Zato sem bil praktično prisiljen njegov server zamenjati s svojim. 🙂

    Kako? Aplikacija je zaprta in podpisana, tako da popravljanje binarne datoteke (na windowsih silno uporabna tehnika) odpade.

    Problem sem rešil tako, da sem domeno, na katero daemon pošilja podatke, v iPhonovem /etc/hosts preusmeril na svoj IP naslov. Potem sem z vzvratnim inženiringom spisal nekaj svojih PHP skript, ki dovolj dobro imitirajo originalen strežnik, da se aplikacija ne pritoži. Problem pa se je pojavil, ker je edina povezava, ki me je zanimala — to je tista, ki je pošiljala podatke na strežnik — delovala preko HTTPS. Moj samopodpisani certifikat pa je povzročil napako v povezavi in prenos se ni izvršil.

    No, izkazalo se je, da je za delovanje dovolj že, če izdelaš svoj CA (Certificate Authority), z njim podpišeš certifikat za strežnik, potem pa certifikat od CA registriraš na telefonu (enostavno ga odpreš iz maila ali s spletne povezave). In zadeva končno deluje. GPS logger, ki ga vsak dan nosim s sabo in mu redno polnim baterije. 🙂

    Vas že slišim, kako pravite: “kaj pa boš s tem?” Ne vem še. Kaj pa bo Stephen Wolfram z dvajsetimi leti podatkov iz keyloggerja? Za nekaj bodo že uporabni, če ne za kaj drugega, pa za označevat fotografije glede na uro.

    1. MAC naslovi WiFi dostopnih točk so globalno unikatni in če enkrat prevoziš cel svet in si zapišeš, kje se kakšna dostopna točka nahaja, lahko že s tem, katere MAC-e vidiš, približno veš kje si; firma Skyhook je naredila točno to. [↩]
    2. Dependency hell pri prevajanju toolchaina, različne verzije iPhone OS-a, Applovo podpisovanje, joj, prejoj [↩]
    3. če koga zanima: na strani iLocalis.com moraš sharati svoj zemljevid, ta pa preko AJAX-a vleče podatke iz enega URL-ja v XML formatu. Potrebno je samo narediti cron job ki vsake pol ure poparsa ta XML [↩]
     

    • dare 09:53 on 2 Sep. 2010 Permalink

      zvito, ni kaj 🙂

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel