Recent Updates Page 10 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 19:07 on 15 Oct. 2010 Permalink |  

    WiFi tehtnica 

    Video iz prejšnjega posta o osebnem merjenju mi je dal misliti. Moje osebne statitsike so skope; pisal sem že, da sem beležil par podatkov z Google Forms, nisem pa povedal, da sem nekaj časa uporabljal tudi site The Hackers Diet Online.

    Tega je razvil John Walker, soustanovitelj AutoCada, ki v istoimenski knjigi Hackers diet (brezplačen pdf) opiše svojo frustracijo, da je bil sposoben rešiti kakršenkoli problem, svoje prekomerne teže pa ne. Ko je bil soočen z zdravstvenimi riziki, se je odločil, da shujša na inženirski način. Njegova preprosta logika je bila: telo je kot vreča; nekaj zmečeš not, nekaj pokuri, nekaj izločiš ven. Razlika pa se kopiči v telesu v obliki maščobnih zalog.

    Tradicionalen pristop k hujšanju je, da šteješ kalorije in poskušaš zamenjati navadno hrano z “lahko”. Walkerjev pristop pa je bil matematičen: vsak dan se bom stehtal, in če bo teža naraščala, potem moram naslednji dan jesti manj, vse dokler ne pridem na želeno vrednost. Torej, da se s pomočjo tehtnice naučiš kdaj si jedel preveč, in razviješ navado, da ješ ravno prav. Sčasoma se ti želodec prilagodi na ta “ravno prav”.

    Ampak ta metoda ima problem. Teža močno niha že zaradi količine popite tekočine. Če poješ vrečko čipsa, bo telo zadrževalo veliko več vode in tehtnica bo pokazala preveč, kar pa še ne pomeni, da si se v resnici tudi zredil. Walkerjeva rešitev je bila uporaba tehnik iz finančnega sveta (razna drseča povprečja, ipd.), s katerimi je obdelal podatke in izračunal “trend” teže. Zadevo je kasneje zapakiral tudi v zgoraj omenjeni site.

    Kot rečeno, nekaj časa sem ga uporabljal, nato pa nehal. Ni bilo dovolj “akcije”. Moja teža je bila vsaj na kratek rok preveč konstantna, zato je offline zapisovanje in online pretipkavanje zahtevalo preveč discipline.

    Zdaj pa sem našel tole: Withings Wifi tehtnica. Meri težo, % telesne maščobe, ima vgrajen WiFi, preko katerega podatke nalaga na strežnik, kjer jih lahko analiziraš, in zna na osnovi teže in % maščobe prepoznavati uporabnika (tako da jo lahko uporablja cela družina — trdijo, da do 8 uporabnikov).

    Očitno je, da je firma Withings zadevo popeljala korak naprej od Hacker’s Dieta. Poleg pametnega zajema (vaga pokaže če na njej ne stojiš dobro) in analize količine maščob (preko merjenja impedance skozi bose podplate) podatke takoj še uploada. Iz oblaka so dostopni preko spleta in preko iphone aplikacije, kjer lahko spremljaš trend teže in % maščobe.

    Poleg analize strežnik omogoča tudi izvoz podatkov, bodisi kot CSV datoteko, preko objave na Twitterju, posredovanje množici fitness strani (vključno z DailyBurn, Google Health in MS Health Vault), zna pa pošiljati tudi e-mail reporte o tem, kako dobro napreduješ k svoji ciljni teži.

    Skratka, impresioniran z end-to-end realizacijo. Tule je par slikic “unboxinga”: človek bi po škatli mislil, da gre za MacBooka 🙂

    Spletna aplikacija se trudi govoriti slovensko, čeprav ji ne gre najbolje in vse šumnike in sičnike enostavno spusti.. tako da je še kar beden efekt, ko piše na grafu Tea s fontom velikosti 120 pik 😐

    Je pa bil razvijalec v meni na splošno navdušen nad pozornostjo detajlom: stran že ob prvem obisku (najbrž na osnovi IP geolokacije) govori slovensko in ponudi softver za pravi OS; in takoj, ko preko USB kabla in namizne aplikacije vtipkaš geslo za WiFi, se že oglasi popup v spletni aplikaciji s pozdravi s tehtnice 🙂

    In še zanimiv zaključek: Walker je shujšal in ostal vitek ever after. Navadil se je pravilno jesti in je vzdrževal konstantno težo. Kar naenkrat pa je, kljub popolnoma nespremenjeni prehrani, začel pridobivati na teži, malo po malo in skoraj neopazno. Brez računanja svojih trendov najbrž sploh ne bi opazil. Potem se je šel detektiva in ugotovil, da določena zdravila za previsok krvni pritisk (betablokerji) dejansko upočasnjujejo metabolizem, kar pomeni, da porabiš še manj. Kako drugače kot z dolgoročnim merjenjem lahko odkriješ take zahrbtne in počasne trende?

    Če koga zanima več: tale poglobljena ocena me je dokončno prepričala.

     

  • Urban 00:05 on 11 Oct. 2010 Permalink |  

    Nekaj nasvetov za snemanje stop-motion videa 

    Ko sem snemal tale demo, sem razmišljal o različnih pristopih. Poskusil sem z videom, ampak brez profi opreme so bili rezultati preveč amaterski — praktično neuporabni. Po več urah in več 10 ponovitvah je bil končni izkupiček 5s zadovoljivega videa, in s takim tempom bi bil dober za cel teden. Zato sem se odločil za ustavljeno gibanje (stop-motion).

    Tudi to je vzelo praktično cel vikend (postavitev, snemanje, obdelava in montaža). Tule je par ugotovitev, bolj za mojo referenco kot kaj drugega, s katerimi bom naslednjič računal že v štartu.

    1. Uporabi stativ
      Brez stativa tak projekt ni realističen; še s stativom se zadeve malo premikajo sem in tja (zaradi premikanja scene), kar ima za rezultat značilno poplesavanje predmetov. Fiksiraj stativ in zoom za določen kader. (Poceni stativi grejo od 30 eur naprej v raznih fototrgovinah; za večino potreb so več kot zadovoljivi.)
    2. Uporabi daljinski sprožilec
      Če ne drugega, se dobijo poceni alternative uradnim daljincem na DealExtreme1. Proženje brez daljinca je v praksi neuporabno; če bi uporabljal timer, bi mi zrasla brada (10 sekund za vsak posnetek, da ne omenjam, da gibanja ne moreš dobro zajeti, če ne slikaš rafalno). Z daljincem pa se da hitro naškljocati par 100 slik.
    3. Zamisli si osnoven scenarij
      Pomaga, če kaj veš o režiji, recimo kako se kadri povezujejo med sabo. Tu sem še najšibkejši, je pa precej knjig2 in tutorialov na to temo. Sam sem naredil precej kiksov (zlasti pretiravanje z action replayem), ki sem jih opazil šele, ko so drugi komentirali posnetek.
    4. Pospravi sceno
      Vsaka malenkost, ki jo pozabiš pospraviti/odstraniti, lahko pomeni 100-kratno delo v Photoshopu. Hitro obupaš.
    5. Več luči
      Čimveč, tem bolje. Po možnosti toliko, da ne bo ostrih senc, ki kvarijo tudi nastavitev bele točke v postprocessingu.
    6. Posnemi vsak kader večkrat
      Bolje preveč slik, kot premalo. Delete je enostavno stisniti, medtem ko lahko vsako dodajanje pomeni ure lepljenja v Photoshopu. Če kaj manjka in si sceno že pospravil, se lahko lotiš samo še popolnoma na novo; manj časa bo namreč vzelo če začneš iz nule, kot enako postaviti luči, rekvizite, fotoaparat in subjekte, da bi posnel manjkajoči kader ali sliko. Da ne omenjam, da enake dnevne svetlobe sploh ne moreš ustvariti.
    7. Poišči dober softver
      Sam sem montiral v iMovie, ki ni najprijaznejši za stop-motion. Komaj se najdejo osnovne nastavitve. Zaenkrat nimam kakšnega dobrega predloga.
    8. Dodaj dobro zvočno ozadje.
      Royalty-free music za komerciano uporabo. Glasba da videu dodatno dimenzijo in čustven naboj, ampak na žalost obstaja neskončno stopenj svobode. Pač probaš.

    Ena zadeva, o kateri še nisem povsem prepričan, je osvetlitev. Poskusil sem z ročno nastavljeno (oz. zaklenjeno), kot se to dela v teoriji, ampak zaradi premikanja večjih objektov po sceni so posnetki hitro postali presvetljeni in podosvetljeni. Nato sem preklopil na avtomatiko in rezultat je bil precej bolj zadovoljiv — razen na določenih mestih, kjer je naravnost porazen in ozadje na sliki praktično utripa ko se zamenjata posnetka. Najbrž bi bila prava rešitev pogostejše ročno nastavljanje, ki pa tu ni bilo mogoče, ker sem bil hkrati fotograf in subjekt. 🙂

    1. npr. tegale imam tudi sam, za $6 + free shipping: http://www.dealextreme.com/details.dx/sku.12527 [↩]
    2. Pravijo mi, da je tale med boljšimi: Marko Babac: Jezik montaže pokretnih slika, valja pa se tudi na Rapidsharu. [↩]
     

    • božo 08:37 on 11 Oct. 2010 Permalink

      cool… k tem ugotovitvam bi dodal (na podlagi mojih skoraj nikakršnih izkušnjah:) s stop-motion), da je treba vse v manual delat:
      – iso
      – f
      – T
      – WB

      (tukaj sem mel podoben problem kot ti) – rešiš tako, da za vsak kader v naprej preveriš kaj bo not in kaj ne in pogledaš najbolj “temno” in najbolj “svetlo” zadevo pa nekje na sredini nastaviš – če ne pa v RAW fotkaš – pa si pač narediš še dodatnih 1000h dela :)))

      Aja glede stojala – js ga mam za 30e – dokler je mala leča gor je še cool – drugače mi ga pa mal premika:))

  • Urban 00:28 on 3 Oct. 2010 Permalink |  

    Izmerjeni jaz 

    Dober Tedtalk na temo zbiranja podatkov o sebi (dolžina 5 minut).

    Ko bomo enkrat rutinsko zbirali osnovne podatke o naših telesnih funkcijah (temperatura, pulz, količina kisika v krvi1 ), količini gibanja, zaužitih substancah (kofein, alkohol, količina popite tekočine) in o posledičnem dejanskem počutju, bomo dobili zelo dober vpogled v to, kako optimizirati svoje dobro počutje.

    Na ta način bi lahko odpravili tudi precej zdravstvenih težav, ki se pojavljajo kot posledica zapletene interakcije povsem različnih dejavnikov. Primer: če si alergičen na prah, hitro opaziš reakcijo in se posledično izogibaš sprožilnemu dejavniku. Če pa vedno dobiš izpuščaj dan po tem, ko si slabo spal, nato bil dehidriran in potem jedel sirov burek, pa je reakcija najbrž tako kompleksna, da je ne bi ugotovil niti dr. House. V zbranih podatkih pa bi seveda lahko opazil ponavljajoč se vzorec, se samodiagnosticiral in v bodoče pazil da ne izpolniš pogojev za reakcijo.

    Brez podatkov pa je možnosti preveč in lahko samo ugibaš.

    Update 4.10.2010: popravil in poslovenil naslov

    1. Izgleda da je Apple patentiral način za zbiranje teh podatkov preko slušalk, tako da bo zadeva prej ali slej vseprisotna in rutinska [↩]
     

  • Urban 21:00 on 25 Sep. 2010 Permalink |  

    Obelisk phone 

    Ko sem prvič gledal Vana Jacobsona v Googlovem TechTalku iz leta 2006, sem doživel pravo malo razodetje o omrežnem naslavljanju.

    Van razloži, kako telefonska številka za uporabnika predstavlja “ime telefona” na drugi strani žice, za operaterja pa je to popolnoma nekaj drugega — program, ki človeškemu operaterju (oz. centrali) pove, kako priti do naročnika1.

    Torej, telefonska številka je navidez povsem naključen niz števil, ki ima pomen samo za operaterja, uporabniku pa ne pove popolnoma nič.

    Poštni sistemi so drugačni. Pri klasični pošti ima vsak del naslova določen pomen tudi za uporabnika. Tudi pri elektronski pošti ima vsak del nek pomen (če upoštevamo splošno prakso, da naslove zapisujemo v obliki [email protected]); tako si moraš pri e-mail naslovu zapomniti samo 3 podatke, od katerih 2 že veš (ime in priimek).

    Kako torej poklicati nekoga, če si ne moremo zapomniti njegove telefonske številke?

    1. Lahko si številko zapišemo na listek in jo vsakič odtipkamo.2
    2. Številko shranimo v imenik in nato pritiskamo po tipkah, da najdemo imenik, nato osebo, in končno pokličemo.3
    3. Lahko sprogramiramo eno od tipk za hitro klicanje.4
    4. Uporabimo revolucionarni Obelisk phone. Osebo pokličemo tako, da se dotaknemo njene slike.

    Kako? Takole:

    Disclaimer: ta objava je promocijske narave. Avtor sodeluje s podjetjem Obelisk.

    1. Citat iz videa:

      I pick up my phone, and I’m calling my mom in Phoenix, and I think of her phone number as the name of her phone, and I want to talk to the phone named mom’s phone.
      For telco, it’s not that at all.
      The phone number is a program that you’re sticking into the system to build a path through the wires, and that’s how they view it internally.
      Let’s see if I can make that more concrete.
      So, when I was growing up, this was how phones worked.
      You pick up the line.
      You say, I’d like to talk to 1234, and some operator goes 1234, so that’s column 12, row 34.
      And they walk over on their switchboard, and they plug in a jack, and they’re connecting your wire to a particular outgoing line.
      So the phone numbers are a 2D coordinate on the switch matrix.
      There are some human factors work that said one person can reach 100,000 wires.
      They can conveniently work in a 10 x 100 grid, and so that’s why we’ve got four digit numbers
      Link na video

      [↩]

    2. to je težje, če slabo vidimo, se nam tresejo roke, ali pa, če ima telefon majhne tipke [↩]
    3. če slabše vidimo, za branje povratnih informacij na displeju skoraj gotovo potrebujemo očala in dobro osvetlitev [↩]
    4. in jo opremimo z napisom [↩]
     

  • Urban 19:37 on 25 Sep. 2010 Permalink |  

    OK? 

    Kako nekomu pokažeš, da je vse OK?

    Lahko takole:

    Thumbs up. Kot da bi štopal. Tako sem vedno kazal jaz, dokler nisem šel na potapljaški tečaj. Tam so mi povedali, da to pomeni “hočem gor”. Da se OK pokaže takole:

    Kot Vegeta. A-OK. In sem preklopil na Vegeto. In do sedaj mi je dobro služila.

    V Turčiji pa A-ok ni OK1.

    Making an ‘O’ with your thumb and forefinger (as if to say “OK!”) is rude because you are making the gesture for a hole – which has connotations refering to homosexuality in the Turkish psyche.
    Wikitravel

    Namesto tega priporočajo thumbs up.

    Ampak pozor, če potujete naprej v sosednji Iran:

    The thumbs up gesture is extremely rude in Iran, roughly equivalent to raising the middle finger in Western countries.
    Hitchhiking is rare in Iran, and the country has a good public transportation system. If you do hitchhike, do not use a thumbs up signal.
    Wikitravel

    V bistvu je tale thumbs up še v mnogih drugih kulturah bolj žaljiv od Vegete (ta je zares sporna samo v Turčiji in Venezueli, piše na Wikipediji, z zelo grafično razlago kaj pomeni).

    “Thumbs up” traditionally translates as the foulest of gesticular insults in some Middle Eastern countries — the most straightforward interpretation is ‘Up yours, pal!’ The sign has a similarly pejorative meaning in parts of West Africa, South America, Iran, Iraq, and Sardinia, according to Roger E. Axtell’s book Gestures: The Do’s and Taboos of Body Language Around the World.”
    Wikipedia

    Kaj pametnega lahko potegnem iz vsega tega? Da bom naslednjič definitivno prebral uporabne in zgoščene zapiske na Wikitravel. 🙂 In da ostajam pri A-ok.

    1. In to sem ugotovil zadnji dan, potem ko sem en teden veselo kazal A-ok na kar pogosta vprašanja, če mi še kaj manjka [↩]
     

    • dare 09:31 on 26 Sep. 2010 Permalink

      “…potem ko sem en teden veselo kazal A-ok…”

      si mislil, da si kazal.
      v resnici si kazal “that’s so gay, man”.

    • Nejc 12:56 on 2 Nov. 2010 Permalink

      Kot potapljač tudi jaz odobravanje pokažem s potapljaškim OK. Pa sem pogosto ugotovil, da večina ljudi tega ne razume in te potem čudno gledajo 🙂
      Sedaj se poskušam navaditi na Thumbs Up

← Older posts

Newer posts →

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel