Recent Updates Page 13 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 23:11 on 11 Jul. 2010 Permalink |  

    Poskus osebne metrike 

    Kako dobro se poznamo? Kdor bere članke ali bloge na temo produktivnosti/osebnostne rasti ali samospoznavanja1 že ve, da je odgovor na to vprašanje pri večini ljudi: izjemno slabó.

    Znano je recimo dejstvo, da po določenem času od dogodka pride do izraza selektivnost spomina; tako se spomnimo samo še “pomembnih” stvari, vse ostale “detajle” pa sproti dopolnimo tako, da si jih enostavno izmislimo2.

    Torej, če si zadeve ne zapišeš, kmalu izgubiš občutek za to, kaj si v življenju naredil in kam gre večino tvojega časa. Prav tako nikoli ne moreš trditi, da nekaj počneš redno in nimaš praktično nobenega pregleda nad tem, kje na stopnji od amaterja do eksperta si (kot piše Malcolm Gladwell v svoji knjigi Outliers3, potrebuješ za vrhunsko obvladovanje področja v svetovnem merilu okrog 10.000 ur prakse. Kako veš koliko jih že imaš, če jih ne šteješ?)

    Če torej hočeš samega sebe dobro poznati in spremljati uspešnost svojih dejanj ali izboljšanje/poslabšanje svojih navad, nujno potrebuješ osebno metriko. To je: na objektiven način moraš beležiti stvari, ki te na dolgi rok zanimajo (koliko tehtaš, kolikokrat na teden se ukvarjaš z neko aktivnostjo, ipd.).

    Čeprav nam je vsem jasno, da za tako beleženje rabiš izjemno disciplino, in da imajo neskončno večjo prednost naprave, ki podatke beležijo same (npr. FitBit), sem vseeno sestavil preprost sistem za ročno beleženje.

    Ko sem razmišljal, kako bi takšno storitev najlažje realiziral, sem imel pred očmi naslednje zahteve:

    • zadeva mora biti online, da lahko dogodke dodajaš hitro in od kjerkoli
    • končne rezultate in trende bi rad videl v obliki grafa
    • zadeva mora biti visoko zanesljiva, uporabljal pa bi jo rad že čez 10 minut 🙂

    Zaradi zadnjega pogoja sem hitro opustil idejo o izdelavi preproste web aplikacije — sploh zato, ker nisem vedel, če bo zadeva res uporabna tudi v resničnem življenju.

    Namesto tega sem uporabil naslednji hack4 na osnovi Google Docs in storitve web ankete (Form), ki avtomatsko polni preglednico vsakič ko uporabnik glasuje. Takole sem postopal:

    1. Vsakič, ko bi rad dodal dogodek, izpolnim Google Form anketo (preko mobilca ali računalnika); v anketi imam definirano multiple choice vprašanje “Trenutna aktivnost”, ki ima možne različne vnaprej definirane odgovore.
    2. Vsakič ko izpolnim anketo, se v preglednico doda nova vrstica, v kateri je trenutni datum ter ime aktivnosti.
    3. V preglednici sem ustvaril nov list, ki zbira statistiko po kategorijah in po dnevih5
    4. vse skupaj sem vrgel v lep interaktiven graf (Google Finance style), kjer lahko pregledujem podatke po različnih obdobjih in ugotavljam trende 😉

    Kot sem omenil, rabiš za tako beleženje izjemno disciplino. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem ta sistem začel uporabljati avgusta 2008 (torej skoraj natanko pred 2 leti) in ga nehal uporabljati tri mesece kasneje :). Je pač tako, da te želja po spremljanju dokaj nespremenljivih trendov hitro mine, če moraš vlagati nek napor.

    Zadevo pa sem izkopal iz naftalina, ker še vedno močno verjamem vanjo6. Le sistem za beleženje mora biti popolnoma avtomatski, tipa nastavi in pozabi (set and forget). Veliko število produktiv za osebno metriko na trgu (FitBit, iPod z Nike+, športni merilniki Polar, Suunto in Garmin, številne aplikacije za iPhone in Android) in zgodbe o tem, kako si Stephen Wolfram že 22 let logira vsako tipko, ki jo pritisne, da lahko iz tega računa svojo učinkovitost7, kažejo, da to predstavlja aktualen problem in s tem tudi potencialen trg v svetu, vedno bolj obsedenem s samoizpopolnjevanjem8.

    1. npr. http://youarenotsosmart.com/ []
    2. glej npr. tale post http://youarenotsosmart.com/2010/06/03/misinformation-effect/ []
    3. Malcolm Gladwell: Outliers oz. po slovensko, Prebojniki []
    4. kot pravita Wikipedija in Paul Graham, a “hack” refers to a clever, quick fix to a computer program problem []
    5. To izgleda nekako takole:

      datum ---- | akt1 --- | akt2 ---
      08/17/2008 | FORMULA* | FORMULA*
      08/18/2008 | FORMULA* | FORMULA*
      08/19/2008 | FORMULA* | FORMULA*

      *FORMULA je nekaj takšnega
      =COUNTIF(filter(Sheet1!$B$2:$B30,Sheet1!$A$2:$A30>$A3, Sheet1!$A$2:$A30<$A4),B$2) sestavljena je iz operacij COUNTIF(array, string), ki prešteje število pojavitev besedila string v določenem izboru celic
      FILTER(array, condition1, condition2), ki sfiltrira en izbor v drugega na podlagi pogojev condition1 in condition2.

      V mojem primeru preverim vse celice v prvem stolpcu (to je datum, ki ga anketa vsakič prilepi zraven) in izberem le tiste, ki imajo trenutni datum, to je datum ki je večji od danes (A3) in manjši od jutri (A4). S COUNTIF preštejem, kolikokrat se v tem prečiščenem bloku pojavi neka aktivnost, ki je kot besedilo shranjena v celici B$2. []

    6. plus, da sem imel že več kot eno leto napisan tale draft 🙂 []
    7. http://www.kk.org/quantifiedself/2009/12/stephen-wolfram-keystroke-logg.php []
    8. ta hip je 41 MIO zadetkov Googlu samo za “boost * productivity” []
     
  • Urban 18:21 on 9 Jul. 2010 Permalink |  

    Pasovna širina interakcije 

    This post originally appeared on the blog of our start-up Obelisk on July 9, 2010

    There’s a serious problem we all face, but barely have a name for it. It becomes painfully obvious when we chat using IM. You’ve been there: typing as fast as you can, even tolerating all the typos you make1 to get the point across. Nevertheless, your thoughts are always one step ahead of your fingers.

    In such situations I tend to pick up the phone and call the person, and we have everything sorted out in 5 minutes, without hassle. Real-time voice communication is obviously superior to real-time written communication. We might claim it has much greater bandwidth, and it does: both in technical terms, where more network bandwidth is actually required to transmit the voice than to transmit a series of ASCII characters, as well as in terms of our perception: it carries much more information (is the speaker alert, sleepy, annoyed?).

    Sometimes voice is not enough and we need to communicate using visual material. It’s all too well known that a picture is worth a thousand words, but it becomes painfully obvious, when you try to discuss a complex technical drawing with a person who doesn’t have it, over the phone. Sheer number of words necessary to describe what in the picture goes where can require dozens of minutes, yet the understanding could be gained in a blink of an eye. Visual bandwidth of our perception is yet greater than our audio bandwidth.

    As the digital world becomes bigger and bigger, encompassing all the information humans have ever produced, digital representations of all our friends and even entire virtual worlds (like Second Life or MPK20), our interaction with it has not changed in years.

    Since 1948, when one of the first keyboards was used2, not much has changed in our interaction with computers. To be fair, we can’t forget the introduction of a computer mouse in 1981 and later touch-enabled screens to basically emulate the mouse and interact more directly with pixels on the screen.

    It’s really a shame that the majority of the things we do in our digital worlds are performed by pressing complex combinations of buttons — actions which yield only a handful of bytes of information and are as low-bandwidth as they get. In the real life, we move things, manipulate them with our hands; and we see the results immediately — in real-time, if you will.

    This is a problem in itself, limiting the information flow between digital and physical world, as well as presenting a steep and long learning curve for someone who hasn’t learned the Ctrl-C Ctrl-V vocabulary yet.

    We’ve put a man on the moon. There has to be a better way.

    And there is. It’s tangible user interfaces. A research field gaining more and more interest. Just take a look at what the guys at MIT Media Lab are doing with it in the video below.

    Here at Obelisk, we are trying hard to solve what we believe are increasingly important problems with communication overload by throwing at them some of the hottest technologies behind tangible user interfaces today.

    http://www.youtube.com/watch?v=vbwzBBHtNGI

    1. in the name of science, of course:http://www.foxnews.com/story/0,2933,511177,00.html []
    2. http://inventors.about.com/od/computerperipherals/a/computer_keyboa.htm []
     
  • Urban 01:42 on 4 Apr. 2010 Permalink |  

    Veliki trkalnik 

    Par zanimivosti o največjem znanstvenem eksperimentu v zgodovini, velikem hadronskem trkalniku (Large Hadron Collider, LHC), ki je 30. marca okrog 13h trknil 2 snopa protonov, ki sta imela energijo 3.5 TeV (tera elektronvoltov). Energija tega trka je bila tako 7 TeV, kar predstavlja točno polovico največje zmogljivosti LHC-ja.

    En elektronvolt (eV) je energija, ki jo pridobi en elektron, če preleti razliko potencialov en volt. Nekako tako, kot če spustiš jabolko s 3 metrov višine, in ko je dva metra nad tlemi, je preletelo razliko potencialov 1 meter (3m – 2m). Energija jabolka je enaka spremembi njegove potencialne energije, oz., po preprosti srednješolski formuli:

    ΔWp = m * g * Δh, kjer je
    m = masa,
    g = 9.8 m/s2,
    Δh pa višinska (to je, potencialna) razlika, ki jo preleti jabolko.

    Sprememba potencialne energije jabolka, ki tehta 200 g in preleti 1 m v gravitacijskem polju, bi tako bila:

    ΔWp = 0.2 kg * 9.8 m/s2 * 1 m
    ΔWp = 1.96 Joula (J)

    No, en elektron, ki bi na podoben način “padel” z enega na drug potencial v električnem polju in pri tem preletel potencialno razliko enega volta, pa bi na enak način pridobil samo 1.602×10−19 J energije (to je, 0.0000000000000000001602 J)1.

    Energije v trkalniku so tera elektronvolti, (tera je naslednja večja enota od giga). Tera = 1012 oz. milijon milijonov (1.000.000.000.000). Tako ima proton z energijo 3.5 TeV z drugimi besedami energijo 0.00000056 J, oz. kot pravijo v CERN-u, energijo letenja komarja. Ni slabo za en sam proton.

    Proton to energijo pridobi s kroženjem po tunelu z obsegom 27 km. Po celotnem obsegu sta položeni 2 cevi, ena za kroženje v smeri urinega kazalca, druga za obratno smer. V obeh ceveh je izjemno visok vakum, da se krožeči delci ne bi zaletavali v atome ali molekule plinov.

    Delce v cevi držijo sistemom superprevodnih magnetov, ki so ohlajeni na 1.9 K (temperatura, hladnejša kot prostor med galaksijami). Pri tej temperaturi postanejo prevodniki (navitje elektromagneta) superprevodni, kar omogoča uporabo velikih tokov praktično brez izgub (izgube pomenijo segrevanje). Skozi magnete teče tok 13.000 amperov.

    Curek protonov pospešijo do približno miljarde km/h (natančneje, do 99.9999991% svetlobne hitrosti, ki je najvišja mogoča hitrost), tako da obkrožijo celoten obroč pospeševalnika 11.000x v sekundi. Čeprav ima en proton le energijo letečega komarja, pa celoten curek nosi približno 360 MJ (milijonov Joulov), kar je enako energiji letalonosilke USS Ronald Reagan (103000 ton, polno naložena), ki pluje s 5 vozli (~10 km/h).

    Pri taki energiji oba v nasprotnih smereh krožeča curka trknejo vkup (tj, kot bi tresknili skupaj 2 letalonosilki), razbitine, ki letijo v vse smeti, pa zajamejo s štirimi detektorji (ALICE, ATLAS, CMS in LHCb), ki so videti kot čista znanstvena fantastika.

    ALICE je na spodnji sliki.

    Detektorji v dnevu obratovanja sproducirajo 27 TB podatkov, oz. približno 5900 DVD-jev. Tule se vidi grafe za trke 30. marca, ko je bil throughput prenosa podatkov iz CERN-a do CASTOR-ja (CERN Advanced STORage manager) približno 4 Gbit/s.

    Glavni cilj tega kolosalnega eksperimenta, vrednega 6,3 milijarde evrov, je iskanje Higgsovega bozona, ki je manjkajoči element v t.i. standardnem modelu fizike osnovnih delcev. Higgsov bozon, ki je zaenkrat še domneven, naj bi bil odgovoren za obstoj mase. Zaradi svoje velike teže je izjemno nestabilen in bo tudi v LHC-ju razpadel še preden ga bomo sploh lahko opazili. Opazili pa bomo črepinje (lažje delce), v katere bo razpadel. Če LHC ne najde Higgsovega bozona, bo to dokaz, da ta ne obstaja, in da so vse naše teorije za v smeti.

    Nuclear Physics The Large Hadron Collider (CERN LHC)

    Za odličen in poljuden pregled te tematike priporočam ogled BBC-jevega dokumentarca The Big Bang Machine. Če ga umaknejo, iščite po naslovu na Google video. Predava rockstar fizik Brian Cox, od katerega imam celo avtogram2 :).

    Vse slike so z Wikipedije.
    Update: dodal animacijo.
    Update: popravil nedoslednost.

    1. Čeprav je električno polje za naboje točno to, kar je gravitacija za maso, pa je potrebno upoštevati, da so naboji lahko tako pozitivni kot negativni, masa pa samo pozitivna. Zato bi v okolju, kjer ima električno polje enako smer kot gravitacija (to je, dol), pozitroni (+) padali kot žoge, elektroni (-) pa bi se dvigali kot helijevi baloni. []
    2. Hvala Ivanka&co. 😉 []
     
    • dare 10:36 on 5 Apr. 2010 Permalink

      krasno poljudno in jedrnato!

    • Urban 11:27 on 5 Apr. 2010 Permalink

      hvala 🙂

    • Dragan 12:12 on 5 Apr. 2010 Permalink

      Res lepo razloženo! Bom predlagal svojim študentom naj si preberejo tvoj prispevek.

    • Urban 12:14 on 5 Apr. 2010 Permalink

      za študente FE je pa najbrž mal preveč poljuden 🙂 bom mogu dat en disclaimer gor 🙂

    • Ivanka 17:00 on 5 Apr. 2010 Permalink

      Ti bi moral ‘odpreti’ en on-line izobraževalni center. Ljudje bi ti pošiljali kaj bi želeli vedeti, ti bi upoljudil stvar in lepo objavil.

  • Urban 16:59 on 20 Mar. 2010 Permalink |  

    Subliminal Tyler Durden 

    Been watching Fight Club and noticed a weird flash around 06:00. I thought it might have been a misplaced “Coming up next…” overlay, but when I scrubbed back, I was blown away. There it was, Tyler Durden, together with his shadow (which proves it was deliberate and carefully crafted), long before the character even appeared in the movie. (Later I found there are at least six such occurrences).

    It’s actually funny (and self-referencing), as one of Tyler’s jobs in the movie is to do the exact same thing:

    He flips the projectors, movie keeps going and the audience has no idea.
    Why would anyone want this shit job?
    Because it affords him interesting opportunities.
    Like splicing a frame of pornography into family films.

    (Source)

    This is an allegedly powerful concept of sending subtle messages to the audience, too fast for the eye, but not for the brain. The use of such subliminal imagery in the movies is supposed to evoke strong emotions of fear — some even claim unexplained fear.

    Although Wikipedia seems to question its effectiveness, there’s been quite some movies which use it, or at least claim they use it.

    Regarding the most famous example, the Exorcist (1973), there’s some controversy whether the imagery inserted there was truly subliminal (and whether you’ve actually seen it or not: it was apparently removed and reintroduced in different editions).

    But the most gruesome sequence I’ve ever (knowingly) seen (and deconstructed), was one of the final scenes of the Event Horizon. Strangely, I was unable to find any images from that movie, so I had to find a short clip and resort to mplayer1 to split it into frames. A selection of frames (viewer discretion is advised) is available here: Event Horizon subliminal pics. Some of the images are present for no more than a single frame, so there are many you’d have missed when watching the movie.

    Does it work? Who knows. Some say it does, or at least hint it does (e.g., Malcolm Gladwell’s Blink: The power of thinking without thinking), others claim it’s nonsense. Either way, I don’t want anyone to feed me images like these without my knowledge. There’s a fantastic analogy I’ve read somewhere: If someone came to your home, entered your living room and emptied the trash on your carpet, you’d probably kick his ass. But when someone empties mental trash in the living room of your mind, you don’t even register. Unless you pay really close attention.

    1. mplayer -vo jpeg videofile splits videofile into frames []
     
    • alessandro boscolo 02:32 on 23 Mar. 2010 Permalink

      Hi,after years,when i gave look to those hellgiven photos , i’ve felt the same anguish,without having really seen theme,and just at the very beginning of the film i felt the same.It’s simply bad for me,to insert hiddenly,just to scare,seeding anguish,those images full of unuseless badness.Ok it?s a scifi horror,i didn’t know,but i received those…
      I’ve found in(lost in the space)some subliminals,i’ve found theme in a panoramic view of the station,they are images of classic stlized aliens figures,just to make you think they are not human facilities!.Bye and thanks for your non-distraction

    • liminal 01:58 on 19 Jun. 2015 Permalink

      if you want subliminal, check the movie Blade: in the very first scene of the very first movie, you’re shown people walking through a cold room with hanging meat, and while there’s nothing creepy in that scene, I felt really uncomfortable while watching it and suspected subliminal stuff. It took me some 30minutes until I managed to stop the video at the right 1/10 second to discover the subliminal image (which is the face of a guy with the throat cutted). You really cannot see it unless you stop the video at the right point, but your subconscious mind gets it. Clever.
      Of course, this was almost 20years ago and audio-visual techniques have made outstanding progresses since then (through computer effects), and the flash images are no longer the way to go for subliminal stuff, instead they can now interlace two images, one on top of the other but you can only see the one on top. Subliminal sound is also possible (sounds or words hidden between a sentence), I’ve seen a few movies where they used that process (the sound effects in a speach get strange and while you hear a sentence you will feel strange about what was said as your subconscious mind heard something else). Last but not least, visual effects and sound effects are often combined to suggest something completely different from what is heard and seen.

    • Urban 21:31 on 22 Jun. 2015 Permalink

      Hey, that’s a great find, I’ll check it out.

      I do find all of this fascinating–especially how easily we can be subtly influenced, because the subconscious mind is always watching/listening. I’ve seen this video of a Derren Brown “trick” some time ago, and couldn’t decide if it was for real or a hoax:
      https://www.youtube.com/watch?v=ZyQjr1YL0zg

      But I read about a controlled experiment, the “two cord puzzle”. There the subjects were asked to tie together two pieces of rope, hanging from the ceiling (the pieces were to far apart to be reached at the same time). No one thought of swinging the ropes to make them come closer together, until the experimenter “accidentally” brushed against a rope, and that provided the necessary clue. But every subject in the experiment was convinced that *they* thought of that brilliant idea on their own.

      Since then I believe that the video above is most likely real. And if that’s real, you can basically manipulate anyone just by feeding them subtle clues, and they’ll think it was their idea all along..

  • Urban 18:16 on 7 Mar. 2010 Permalink |  

    iGoogleBooks 

    Brskam po sveže digitaliziranem arhivu revije Popular Science1 na Google Books in sem opazil, da se oglasi ob strani prilagajajo na vsebino strani: ko listaš po reviji, se oglasi osvežujejo (glej sliko: pravi oglas iz leta 1988 je na temo avtomobilskega radar detektorja, na levi pa so Googlovi oglasi za radarje).

    Fascinantno, če pomislimo, da je treba po digitalizaciji vse knjige spustiti čez OCR, najbolj trdovratne besede pa ponuditi ljudem, da jih razpoznajo v okviru projekta ReCaptcha2.

     

    Oglasi pa pomenijo, da lahko Google dejansko služi s tujimi knjigami in revijami.

    In branje knjig na zaslonu bo kmalu korak bližje branju knjig na papirju. Kljub začetnemu nenavdušenju (tudi mojemu) in šalam na račun iPada, češ da gre samo za povečan iPhone, postaja vse bolj jasno, da bo to “game changer” za surfanje in branje knjig na kavču.

    Poglejte recimo Wiredov prototip e-revije, ki se ga lahko nalepi na vsak tablet, in pa inovativne elemente uporabniškega vmesnika na iPadu (“izgleda kot pregledovalnik, deluje kot urejevalnik”, ipd.)

    Idealen par za tako tablico bo aplikacija v stilu Google Books: digitalizirane knjige in obsežni arhivi revij, po katerih bomo lahko listali brez laptopa v naročju. Komaj čakam.

    Naslednja stvar, ki jo pričakujem je pa tale. Že danes lahko vse knjige, ki jih imamo, preko ISBN vnesemo v svojo Google Books knjižno polico. In potem recimo iščemo po njih. To je silno uporabno, če vemo, da neko zadevo imamo, ne vemo pa točno v kateri knjigi ali na kateri strani. Trenutno iskanje omogoča samo prikaz izseka strani, kjer se nahaja zadetek. Če pa bi zadeve dobro prepojili z reklamami (à la Hulu), bi kar naenkrat dobili dostop do večine svetovnih knjig. Največja knjižnica na svetu na domačem kavču. It’s closer than you think.

    1. 137 letnikov revije, http://www.popsci.com/archives []
    2. http://en.wikipedia.org/wiki/Recaptcha, Google jih je prevzel septembra lani []
     
    • Roman 18:10 on 9 Mar. 2010 Permalink

      Si me spomnil kako hudo je stare sci revije brat. 🙂
      Na racun res neskoncnih arhivov knjig sem pripravljen zamenjat obcutek papirja v rokah. Verjetno se bo pa tud to hitro simuliralo 🙂
      Ze dolgo nisem tvojega bloga gledal. cool …

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel