Updates from March, 2011 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 01:42 on 2 Mar. 2011 Permalink |  

    Prihodnost virtualizacije 

    Tale strežnik že od leta 2005 živi virtualno življenje. Za takratne čase zadovoljiva konfiguracija z 2 GB diska in 256 MB rama je začuda dovolj še celo danes, ko ima več spomina že vsak mobilni telefon (v 2 GB gre presenetljivo veliko plaintexta). Za primerjavo: ker komprimirana vsebina celotnega strežnika zasede le 800 MB, bi lahko na najmanjši iPad (16 GB) kar 20x posnel celoten image. 2 GB USB ključ pa v času tegale pisanja stane samo 5,6 EUR1. Moraš imeti rad Moorov zakon.

    Tule bi pa rad povzel dve prednosti, ki jih takšna postavitev prinese:

    1. Prenosljivost: operacijski sistem je inštaliran na generičnem virtualnem hardveru, kar pomeni, da lahko brez vsake modifikacije teče na kakršnikoli strojni opremi, kjer lahko teče npr. VMware strežnik ali VMware player (zadeva seveda brez težav teče tudi v VirtualBox-u).
    2. Možnost enostavne nadgradnje: z nekaj kliki lahko povečaš število navideznih cpujev, količino rama ali celo velikost diska2.

    Seveda je prednosti še več, zlasti, če imamo več kot en strežnik. Ena takih je statistični multipleks izrabe virov: ker praktično noben strežnik ni ves čas obremenjen na 100%, lahko resurse njegovega prostega teka izkoristi še kakšen drug strežnik. To pa pomeni prihranek električne energije, manjšo potrebo po hlajenju, itd.

    V moji viziji tak virtualni strežnik predstavlja nekakšen fluiden stroj (remember, you heard it here first 🙂 ). Njegov format je praktično že zdaj povsod poznan, v prihodnosti pa bo tako vseprisoten, kot je danes plaintext. Danes ga lahko na USB ključu prenašaš med različnimi gostitelji (hosts), jutri pa boš samo vtaknil ključ v Grid, tako kot danes vtakneš polnilec za telefon v električno vtičnico.

    Malo bolj realističen scenarij bo najbrž tole: strežnik poženeš pri ponudniku A; če se ponudnik A podraži, ga prekopiraš k ponudniku B. V primeru, da pride do oblačne katastrofe, potegneš iz naftalina zaprašen prenosnik, namestiš nanj Linux in VirtualBox, ter svoj strežnik gostiš sam. In to je — v samem bistvu — tvoj privatni oblak. Sicer zaenkrat še z ročno migracijo, vendar predvidevam, da ne bo dolgo, ko bodo virtualni imagi leteli preko interneta tako kot danes letijo e-maili, in sestavljali gromozanski globalni in odprti Vmotion™3.

    Počasi se že bližamo tej utopiji, saj lahko varnostno kopijo tega strežnika izdelam prej, kot bi presnel četrt ure HD videa, ter ga v 15 minutah poženem na praktično kateremkoli računalniku. VMware pa je pred kratkim (na letošnjem MWC) predstavil tudi virtualizacijsko okolje za Android mobilne telefone. Telefon, ki ima 1GB rama, 1GHz CPU, 32GB flash spomina in statičen IP naslov4, na njem pa teče podobno virtualizacijsko okolje, ni nič drugega kot privaten oblak, ki ga imaš vedno s seboj — v žepu.

    1. npr. tule: Ceneje.si [↩]
    2. diska z nekaj več truda, ker je potrebno še naknadno resizanje particije [↩]
    3. Vmotion je rešitev podjetja VMware, ki že zna seliti virtualne strežnike med fizičnimi serverji v isti gruči ter tako optimizira izrabo infrastrukture [↩]
    4. glej npr. tole mobile IPv6 postavitev [↩]
     

    • Roman 11:16 on 2 Mar. 2011 Permalink

      Dober post.
      Če gledam sebe dejansko imam že tako virtualno sedanjost.
      Zaželim si server in v 15 minutah ga že imam delujočega na virtualcu. Največji problem je določit kakšen server hočem :).

      Hvala za vse ribe … v oblaku.

    • Urban 22:39 on 2 Mar. 2011 Permalink

      Mogoče bomo pa lahko enkrat tud sebe virtualiziral.. ko enkrat dosežemo singularnost in ko pozaugajo prve človeške možgane na vmware, potem boš večen 🙂
      Lahko boš menjal hardware (različna robotska telesa), se suspendal, ali naredu snapshot in se vrnu v mladost, če boš rabu pa kašno pomoč, se boš pa kloniral 🙂
      pa še pobackupiran boš lahk fajn 🙂

    • dare 11:33 on 1 Apr. 2011 Permalink

      Nice informations for me. Your post has helpful. I wish to has valuable posts like yours in my blog. How do you find these posts?

    • dare 11:34 on 1 Apr. 2011 Permalink

      i kid.
      lajkam post, seriously.

    • Urban 22:05 on 1 Apr. 2011 Permalink

      lolz 😀

  • Urban 21:11 on 18 Jan. 2011 Permalink |  

    More Gravity Lab 

    It’s been well over a month since Gravity Lab 1.0 was released. Now it has received a nice update with particle trails and a solar system preset. The solar system is actually just a set of bodies with preset masses and initial velocities1. The resulting setup is quite a faithful representation of the real solar system, down to the orbiting times (i.e., the lengths of planetary years) in correct proportions. And there’s also a satellite preset.

    Now you can test first-hand the effects of a stray sun wandering into our planetary system and ejecting Earth into outer space. 🙂

    There’s also a new and interesting setting — adjustable gravitational constant, which allows you to distort the simulated universe and observe the consequences.

    1. planetary masses courtesy of Wolfram Alpha; initial velocities were determined such that a stable orbit was ensured [↩]
     

  • Urban 20:20 on 20 Nov. 2010 Permalink |  

    Zbogom, analogno 

    V študentskih letih, davno je že tega, sem si močno želel širokopasovnega radijskega sprejemnika. Na študentskih vajah iz radiokomunikacij smo poslušali pogovore z Inmarsat satelitov, kar me je totalno fasciniralo. I wanted some of that action. 🙂

    Zato sem takrat nabavil preprost radijski skener1. Z njim si lahko poslušal vse tole:

    • NMT telefonske pogovore,
    • policijo, gasilce, gorsko reševalno, ipd.2
    • pogovore med piloti in kontrolorji letenja,
    • avdio TV kanalov (poor man’s TV 🙂 ),
    • FM in AM radio (slednji tudi od precej daleč; fenomenalno je bilo ujeti francoski ali ruski radio, danes pa imamo internet in se davimo s preobiljem informacij),
    • NOAA vremenske satelite,
    • občasno tudi kakšen radioamaterski fenomen
    • in še kup drugih stvari, ki se jih bodisi ne spomnim ali za katere sploh nikoli nisem vedel.

    In ko sem si mel roke od navdušenja, ko je svet šel naprej in je Moorov zakon prinesel širokopasovni internet v vsak slovenski dom, me je hkrati bolelo srce, ker je tehnologija okrog nas postajala precej bolj kompleksna in nedostopna — in ker je moj sprejemnik postajal vedno bolj neuporaben.

    No, taksistov recimo že takrat nisi mogel poslušati, ker so obračali spekter. Ampak kmalu je prišel večji udarec: Mobitel je konec 2005 ugasnil NMT, kar je pomenilo konec brezplačnega geekovskega Big Brother entertainmenta. 🙂

    Nato so policaji leta 2006 prešli na tetro (izgleda pa, da ne vsi — tega nisem vedel), in je bilo konec brezplačnih akcijskih podcast epizod v realnem času. 🙂

    Tudi večina analognih NOAA satelitov je že ugasnila, letos do konca leta pa izgubimo še analogno TV — po več kot 50 letih rednega oddajanja RTVSLO. Zavidljiva starost za današnje razmere, ko tehnologije menjamo hitreje kot spodnje perilo.

    Če me bodo vnuki nekega dne vprašali kaj pa je to, bom lahko rekel samo: “meh, to je generator belega šuma. Pa saj ne bi razumeli: svojčas, v davnih dvatisočih je to bilo, smo po zraku prenašali en kup komunikacije na silno neučinkovit in zapovrh še nekriptiran način…”

    1. Yaesu VR120D, ki je nudil izvrsten price/performance in fantastično območje od 0.1 do 1300MHz [↩]
    2. http://lea.hamradio.si/~s56wmn/freq_scanner.htm [↩]
     

  • Urban 15:00 on 23 Oct. 2010 Permalink |  

    Trik za pitje yerbe mate 

    Namesto uvoda en odstavek s SLO Wikipedije:

    Napitek iz mate je južnoameriška pijača – čaj, ki vsebuje kofein in druga poživila. Pripravimo ga z namakanjem suhih listov mate v vroči vodi. Je tradicionalna pijača v Argentini, Paragvaju ter Urugvaju, pijejo pa ga tudi v Braziliji, Čilu, vzhodni Boliviji, Libanonu, Siriji in Turčiji.

    Pije se iz izdolble buče po kovinski slamici. Ampak tradicionalen način priprave je (vsaj zame) preveč zakompliciran:

    Slamica (bombilla) ima prevelike luknje, tole tresenje ne deluje kot oglaševano (ali pač ne znam), zato mi je po parih šalicah srkanja čajnega drobirja postalo dovolj, pa sem celo slamico zavil v navadno filter vrečko.

    Voilà!

    Se pa pije drugače kot običajen čaj: bučo napolniš do 2/3 s čajnimi listi (2/3 je zame preveč, ker je premalo prostora za vodo in je treba prepogosto polnit), nato pa zaliješ z vročo (in ne vrelo) vodo. Ko posrkaš vodo ven, samo doliješ. To lahko ponoviš ~10x, potem pa čaj postane “izpran” (lavado).

    Je pa okrog pitja v družbi, kjer si šalico podaja več ljudi, v Južni Ameriki cel bonton. Tam mora gostitelj prvi posrkati eno ali dve buči, da spravi ven večino drobirja čajnih listov.

     

    • božo 12:02 on 27 Oct. 2010 Permalink

      ehhh… s tem filtrom si ravno ubil tisto piko na i (čaj med zobmi), ki razloči “navaden” čaj od tega :))

    • Urban 21:30 on 28 Oct. 2010 Permalink

      nene, ta stopnja je že pol za resne pivce ki jim manjka izzivov 🙂
      uvest se je pa treba počasi 🙂

  • Urban 21:00 on 25 Sep. 2010 Permalink |  

    Obelisk phone 

    Ko sem prvič gledal Vana Jacobsona v Googlovem TechTalku iz leta 2006, sem doživel pravo malo razodetje o omrežnem naslavljanju.

    Van razloži, kako telefonska številka za uporabnika predstavlja “ime telefona” na drugi strani žice, za operaterja pa je to popolnoma nekaj drugega — program, ki človeškemu operaterju (oz. centrali) pove, kako priti do naročnika1.

    Torej, telefonska številka je navidez povsem naključen niz števil, ki ima pomen samo za operaterja, uporabniku pa ne pove popolnoma nič.

    Poštni sistemi so drugačni. Pri klasični pošti ima vsak del naslova določen pomen tudi za uporabnika. Tudi pri elektronski pošti ima vsak del nek pomen (če upoštevamo splošno prakso, da naslove zapisujemo v obliki [email protected]); tako si moraš pri e-mail naslovu zapomniti samo 3 podatke, od katerih 2 že veš (ime in priimek).

    Kako torej poklicati nekoga, če si ne moremo zapomniti njegove telefonske številke?

    1. Lahko si številko zapišemo na listek in jo vsakič odtipkamo.2
    2. Številko shranimo v imenik in nato pritiskamo po tipkah, da najdemo imenik, nato osebo, in končno pokličemo.3
    3. Lahko sprogramiramo eno od tipk za hitro klicanje.4
    4. Uporabimo revolucionarni Obelisk phone. Osebo pokličemo tako, da se dotaknemo njene slike.

    Kako? Takole:

    Disclaimer: ta objava je promocijske narave. Avtor sodeluje s podjetjem Obelisk.

    1. Citat iz videa:

      I pick up my phone, and I’m calling my mom in Phoenix, and I think of her phone number as the name of her phone, and I want to talk to the phone named mom’s phone.
      For telco, it’s not that at all.
      The phone number is a program that you’re sticking into the system to build a path through the wires, and that’s how they view it internally.
      Let’s see if I can make that more concrete.
      So, when I was growing up, this was how phones worked.
      You pick up the line.
      You say, I’d like to talk to 1234, and some operator goes 1234, so that’s column 12, row 34.
      And they walk over on their switchboard, and they plug in a jack, and they’re connecting your wire to a particular outgoing line.
      So the phone numbers are a 2D coordinate on the switch matrix.
      There are some human factors work that said one person can reach 100,000 wires.
      They can conveniently work in a 10 x 100 grid, and so that’s why we’ve got four digit numbers
      Link na video

      [↩]

    2. to je težje, če slabo vidimo, se nam tresejo roke, ali pa, če ima telefon majhne tipke [↩]
    3. če slabše vidimo, za branje povratnih informacij na displeju skoraj gotovo potrebujemo očala in dobro osvetlitev [↩]
    4. in jo opremimo z napisom [↩]
     

← Older posts

Newer posts →

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel