Updates from March, 2011 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 20:39 on 30 Mar. 2011 Permalink |  

    Obelisk Memo 

    Moja objava za Obelisk blog. Obelisk Memo je vaša zvočna beležnica, ko pri roki nimate svinčnika. Pokličete številko, poveste sporočilo, potem pa zvočno datoteko prejmete na e-mail.

    Se vam je kdaj zgodilo, da ste se nečesa spomnili, pa niste imeli pri roki pisala? Na primer na poti do parkirišča. Ko je padal dež. In ste ravno stopili v lužo. In še preden ste prišli do avta, ste že pozabili, za kaj je šlo.

    Gotovo gre za Murphyjev zakon, pa tudi za neko drugo, globljo, psihološko zakonitost: največ dobrih idej in prebliskov dobiš takrat, ko ne razmišljaš o problemu. Ampak takrat, ko recimo sediš v pregovorni kopalni kadi (tako kot Arhimed, ki je domnevno formuliral Arhimedov zakon, ko je videl, da njegovo telo izpodriva vodo). Ali ko sediš na vrtu, in ti na glavo pade jabolko (kot je domnevno padlo Newtonu, preden se mu je posvetilo, da vsaka stvar v vesolju z gravitacijo privlači vsako drugo).

    Globlji princip, ki stoji za tem, je povezan z zgradbo možganov. Večji del vse možganske aktivnosti se zgodi v t.i. limbičnem delu, ki je povezan s podzavestjo in najbolje funkcionira, ko ga pustiš pri miru. Iz česar lahko sklepamo, da se bodo dobre ideje vedno pojavljale takrat, ko pri roki ne bo pisala.

    Obelisk Memo

    In prav za take situacije smo na Obelisku razvili rešitev, ki smo jo poimenovali Obelisk Memo. Gre za preprosto glasovno beležnico. Takole deluje:

    • Pokličeš telefonsko številko storitve Obelisk Memo
    • Poveš svoje sporočilo
    • Posnetek ti pošljemo na e-mail

    Preprosto.

    Seveda porečete: saj smo v letu 2011. Imamo leteče avte in internetne možgane. Zakaj bi sploh potreboval tako storitev, če lahko iz žepa potegnem svoj iPhone ali Android telefon, odprem svojo najljubšo aplikacijo za snemanje govora (recimo Evernote), posnamem sporočilo, ga shranim, počakam da se naloži na strežnik, ter ga doma poslušam?

    Na to vam odvrnemo, da vsi uporabniki še nimajo tako naprednih telefonov. Tudi tisti, ki jih imajo, mogoče nimajo ustrezne aplikacije. In tudi tisti ki jo imajo, mogoče nočejo stati na dežju in brskati po menijih, medtem ko jim v čevlje pronica voda.

    Za uporabo storitve Obelisk Memo je dovolj klic na našo številko. Številko, ki jo lahko shranite med priljubljene kontakte. In pokličete z enim pritiskom, na napravi, ki bi pravzaprav morala biti, in najbrž tudi je, optimizirana prav za telefoniranje. Z ostalimi težavami se bomo ukvarjali mi.

    In nenazadnje, ta storitev ni prav v ničemer slabša od recimo Evernota. Kot e-mail namreč lahko uporabite kar vaš Evernote naslov, kamor je spročilo dostavljeno in takoj shranjeno tudi kot Evernote zapisek. Ali pa si v Gmail računu izdelate filter, ki vaša sporočila shrani pod posebno oznako.

     

     
  • Urban 01:42 on 2 Mar. 2011 Permalink |  

    Prihodnost virtualizacije 

    Tale strežnik že od leta 2005 živi virtualno življenje. Za takratne čase zadovoljiva konfiguracija z 2 GB diska in 256 MB rama je začuda dovolj še celo danes, ko ima več spomina že vsak mobilni telefon (v 2 GB gre presenetljivo veliko plaintexta). Za primerjavo: ker komprimirana vsebina celotnega strežnika zasede le 800 MB, bi lahko na najmanjši iPad (16 GB) kar 20x posnel celoten image. 2 GB USB ključ pa v času tegale pisanja stane samo 5,6 EUR1. Moraš imeti rad Moorov zakon.

    Tule bi pa rad povzel dve prednosti, ki jih takšna postavitev prinese:

    1. Prenosljivost: operacijski sistem je inštaliran na generičnem virtualnem hardveru, kar pomeni, da lahko brez vsake modifikacije teče na kakršnikoli strojni opremi, kjer lahko teče npr. VMware strežnik ali VMware player (zadeva seveda brez težav teče tudi v VirtualBox-u).
    2. Možnost enostavne nadgradnje: z nekaj kliki lahko povečaš število navideznih cpujev, količino rama ali celo velikost diska2.

    Seveda je prednosti še več, zlasti, če imamo več kot en strežnik. Ena takih je statistični multipleks izrabe virov: ker praktično noben strežnik ni ves čas obremenjen na 100%, lahko resurse njegovega prostega teka izkoristi še kakšen drug strežnik. To pa pomeni prihranek električne energije, manjšo potrebo po hlajenju, itd.

    V moji viziji tak virtualni strežnik predstavlja nekakšen fluiden stroj (remember, you heard it here first 🙂 ). Njegov format je praktično že zdaj povsod poznan, v prihodnosti pa bo tako vseprisoten, kot je danes plaintext. Danes ga lahko na USB ključu prenašaš med različnimi gostitelji (hosts), jutri pa boš samo vtaknil ključ v Grid, tako kot danes vtakneš polnilec za telefon v električno vtičnico.

    Malo bolj realističen scenarij bo najbrž tole: strežnik poženeš pri ponudniku A; če se ponudnik A podraži, ga prekopiraš k ponudniku B. V primeru, da pride do oblačne katastrofe, potegneš iz naftalina zaprašen prenosnik, namestiš nanj Linux in VirtualBox, ter svoj strežnik gostiš sam. In to je — v samem bistvu — tvoj privatni oblak. Sicer zaenkrat še z ročno migracijo, vendar predvidevam, da ne bo dolgo, ko bodo virtualni imagi leteli preko interneta tako kot danes letijo e-maili, in sestavljali gromozanski globalni in odprti Vmotion™3.

    Počasi se že bližamo tej utopiji, saj lahko varnostno kopijo tega strežnika izdelam prej, kot bi presnel četrt ure HD videa, ter ga v 15 minutah poženem na praktično kateremkoli računalniku. VMware pa je pred kratkim (na letošnjem MWC) predstavil tudi virtualizacijsko okolje za Android mobilne telefone. Telefon, ki ima 1GB rama, 1GHz CPU, 32GB flash spomina in statičen IP naslov4, na njem pa teče podobno virtualizacijsko okolje, ni nič drugega kot privaten oblak, ki ga imaš vedno s seboj — v žepu.

    1. npr. tule: Ceneje.si []
    2. diska z nekaj več truda, ker je potrebno še naknadno resizanje particije []
    3. Vmotion je rešitev podjetja VMware, ki že zna seliti virtualne strežnike med fizičnimi serverji v isti gruči ter tako optimizira izrabo infrastrukture []
    4. glej npr. tole mobile IPv6 postavitev []
     
    • Roman 11:16 on 2 Mar. 2011 Permalink

      Dober post.
      Če gledam sebe dejansko imam že tako virtualno sedanjost.
      Zaželim si server in v 15 minutah ga že imam delujočega na virtualcu. Največji problem je določit kakšen server hočem :).

      Hvala za vse ribe … v oblaku.

    • Urban 22:39 on 2 Mar. 2011 Permalink

      Mogoče bomo pa lahko enkrat tud sebe virtualiziral.. ko enkrat dosežemo singularnost in ko pozaugajo prve človeške možgane na vmware, potem boš večen 🙂
      Lahko boš menjal hardware (različna robotska telesa), se suspendal, ali naredu snapshot in se vrnu v mladost, če boš rabu pa kašno pomoč, se boš pa kloniral 🙂
      pa še pobackupiran boš lahk fajn 🙂

    • dare 11:33 on 1 Apr. 2011 Permalink

      Nice informations for me. Your post has helpful. I wish to has valuable posts like yours in my blog. How do you find these posts?

    • dare 11:34 on 1 Apr. 2011 Permalink

      i kid.
      lajkam post, seriously.

    • Urban 22:05 on 1 Apr. 2011 Permalink

      lolz 😀

  • Urban 21:11 on 18 Jan. 2011 Permalink |  

    More Gravity Lab 

    It’s been well over a month since Gravity Lab 1.0 was released. Now it has received a nice update with particle trails and a solar system preset. The solar system is actually just a set of bodies with preset masses and initial velocities1. The resulting setup is quite a faithful representation of the real solar system, down to the orbiting times (i.e., the lengths of planetary years) in correct proportions. And there’s also a satellite preset.

    Now you can test first-hand the effects of a stray sun wandering into our planetary system and ejecting Earth into outer space. 🙂

    There’s also a new and interesting setting — adjustable gravitational constant, which allows you to distort the simulated universe and observe the consequences.

    1. planetary masses courtesy of Wolfram Alpha; initial velocities were determined such that a stable orbit was ensured []
     
  • Urban 20:20 on 20 Nov. 2010 Permalink |  

    Zbogom, analogno 

    V študentskih letih, davno je že tega, sem si močno želel širokopasovnega radijskega sprejemnika. Na študentskih vajah iz radiokomunikacij smo poslušali pogovore z Inmarsat satelitov, kar me je totalno fasciniralo. I wanted some of that action. 🙂

    Zato sem takrat nabavil preprost radijski skener1. Z njim si lahko poslušal vse tole:

    • NMT telefonske pogovore,
    • policijo, gasilce, gorsko reševalno, ipd.2
    • pogovore med piloti in kontrolorji letenja,
    • avdio TV kanalov (poor man’s TV 🙂 ),
    • FM in AM radio (slednji tudi od precej daleč; fenomenalno je bilo ujeti francoski ali ruski radio, danes pa imamo internet in se davimo s preobiljem informacij),
    • NOAA vremenske satelite,
    • občasno tudi kakšen radioamaterski fenomen
    • in še kup drugih stvari, ki se jih bodisi ne spomnim ali za katere sploh nikoli nisem vedel.

    In ko sem si mel roke od navdušenja, ko je svet šel naprej in je Moorov zakon prinesel širokopasovni internet v vsak slovenski dom, me je hkrati bolelo srce, ker je tehnologija okrog nas postajala precej bolj kompleksna in nedostopna — in ker je moj sprejemnik postajal vedno bolj neuporaben.

    No, taksistov recimo že takrat nisi mogel poslušati, ker so obračali spekter. Ampak kmalu je prišel večji udarec: Mobitel je konec 2005 ugasnil NMT, kar je pomenilo konec brezplačnega geekovskega Big Brother entertainmenta. 🙂

    Nato so policaji leta 2006 prešli na tetro (izgleda pa, da ne vsi — tega nisem vedel), in je bilo konec brezplačnih akcijskih podcast epizod v realnem času. 🙂

    Tudi večina analognih NOAA satelitov je že ugasnila, letos do konca leta pa izgubimo še analogno TV — po več kot 50 letih rednega oddajanja RTVSLO. Zavidljiva starost za današnje razmere, ko tehnologije menjamo hitreje kot spodnje perilo.

    Če me bodo vnuki nekega dne vprašali kaj pa je to, bom lahko rekel samo: “meh, to je generator belega šuma. Pa saj ne bi razumeli: svojčas, v davnih dvatisočih je to bilo, smo po zraku prenašali en kup komunikacije na silno neučinkovit in zapovrh še nekriptiran način…”

    1. Yaesu VR120D, ki je nudil izvrsten price/performance in fantastično območje od 0.1 do 1300MHz []
    2. http://lea.hamradio.si/~s56wmn/freq_scanner.htm []
     
  • Urban 15:00 on 23 Oct. 2010 Permalink |  

    Trik za pitje yerbe mate 

    Namesto uvoda en odstavek s SLO Wikipedije:

    Napitek iz mate je južnoameriška pijača – čaj, ki vsebuje kofein in druga poživila. Pripravimo ga z namakanjem suhih listov mate v vroči vodi. Je tradicionalna pijača v Argentini, Paragvaju ter Urugvaju, pijejo pa ga tudi v Braziliji, Čilu, vzhodni Boliviji, Libanonu, Siriji in Turčiji.

    Pije se iz izdolble buče po kovinski slamici. Ampak tradicionalen način priprave je (vsaj zame) preveč zakompliciran:

    Slamica (bombilla) ima prevelike luknje, tole tresenje ne deluje kot oglaševano (ali pač ne znam), zato mi je po parih šalicah srkanja čajnega drobirja postalo dovolj, pa sem celo slamico zavil v navadno filter vrečko.

    Voilà!

    Se pa pije drugače kot običajen čaj: bučo napolniš do 2/3 s čajnimi listi (2/3 je zame preveč, ker je premalo prostora za vodo in je treba prepogosto polnit), nato pa zaliješ z vročo (in ne vrelo) vodo. Ko posrkaš vodo ven, samo doliješ. To lahko ponoviš ~10x, potem pa čaj postane “izpran” (lavado).

    Je pa okrog pitja v družbi, kjer si šalico podaja več ljudi, v Južni Ameriki cel bonton. Tam mora gostitelj prvi posrkati eno ali dve buči, da spravi ven večino drobirja čajnih listov.

     
    • božo 12:02 on 27 Oct. 2010 Permalink

      ehhh… s tem filtrom si ravno ubil tisto piko na i (čaj med zobmi), ki razloči “navaden” čaj od tega :))

    • Urban 21:30 on 28 Oct. 2010 Permalink

      nene, ta stopnja je že pol za resne pivce ki jim manjka izzivov 🙂
      uvest se je pa treba počasi 🙂

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel