Updates from November, 2011 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 03:17 on 15 Nov. 2011 Permalink |  

    Moving Nexenta from HDD to USB stick 

    I wanted this because the 7200 RPM disk that shipped with HP Microserver makes an annoying metallic noise when spinning. USB key is quieter, greener and frees an additional disk bay. Also, Microserver has an extra USB slot inside the chasis just for this purpose.

    However, the operation was not as simple as I thought1 — because you can’t shrink zpools (that is, shrink from the 250GB internal drive to the 16GB USB drive).

    So I had two options: reinstall from scratch and choose USB stick as the target, or move the existing system. I chose the latter to avoid the reconfiguration. However, if you haven’t installed it yet and are thinking about this as a future upgrade path, I recommend you skip the HDD entirely and go directly to USB stick; it will save you a lot of trouble.

    In the end, this process worked:

    • Install Nexenta (fresh install) on USB key (I did this using VMWare and USB passthrough). This creates suitable partition table, installs grub and saves many other steps as well.
    • Boot the old system (disable usb boot) and plug in the USB stick.
    • Import new zpool on the usb stick as newsyspool (to distinguish from old syspool).
    • Delete all filesystems in newsyspool using zfs destroy newsyspool/dump (also: newsyspool/swap, newsyspool/nmu… everything); this deletes all data on the USB drive — we just need partitions (i.e., ZFS slices).
    • Make a recursive snapshot of the old (internal HDD) syspool: zfs snapshot -r syspool@20111112
    • Copy entire internal HDD (i.e., syspool) to the USB stick: zfs send -R syspool@20111112 | zfs recv -vFd newsyspool
    • Set boot property of the USB drive in the same way than that of your internal HDD. Get the latter with zpool get bootfs syspool (this shows old bootfs property, e.g., syspool/rootfs-nmu-000). Then set the former (newsyspool on USB drive) with zpool set bootfs=newsyspool/rootfs-nmu-000 newsyspool
    • Set noatime=off to disable writing a timestamp on every read: zfs set atime=off newsyspool
    • Disconnect your internal HDD, set bios to boot from USB drive and reboot.
    • If the system doesn’t boot, just reconnect the old drive and you haven’t lost anything.
    • If the system boots, delete the old syspool which is now faulted (since there’s no HDD): zpool destroy syspool (warning, this asks for no confirmation! be sure you’ve booted from USB!)

    I got most of it from these guides:

     

    Update 2011-12-20:

    About 1 month after the upgrade the USB key failed; the server wouldn’t boot (stuck at grub loading stage2), so I plugged back the old HDD, scrubbed USB key zpool and it found approx. 1000 errors, of which 500 were unrecoverable. It was not the cheapest USB key (PQI), but the constant swapping or whatever Nexenta’s doing when nobody’s looking must have killed it.

    Update 2012-05-15

    Fixed some errors pointed out in the comment.

    1. What I thought was this: plug in the USB stick, create a mirrored syspool and remove the HDD [↩]
     

    • Roland Hordos 20:30 on 15 May. 2012 Permalink

      Thank you!  This worked for me with a couple of tweaks, then some additional (resolved) drama.

      NexentaStor 3.1.2 – SunOS 5.11 NexentaOS_134f 64bit
      Tweak 1 – The snapshot also needs to be recursive or the send/recv will miss most everything# zfs snapshot -r syspool@20100514-2Tweak 2 – The atime statement for me needed to be:# zfs set atime=off newsyspool  I subsequently decided to revert the atime back to “on” which is what the original syspool has, just in case there’s some algorithm foiled by this and inadvertenly causing _more_ writes (perhaps causing your early device failure?)Problem with Licensing – the mucking with the syspool causes the licensing system to get a headache on reboot and wants you to reenter your registration key.  You do but License bully doesn’t like that you’ve changed the syspool name and errors, forcing you to take a bash shell or return to the licensing screen.Solution:* Booted into recovery console* Imported newsyspool as syspool (needs -f)* Rebooted into appliance, licensing bully faked outI imagine a cleaner way to do this but exporting the in use newsyspool first did not seem viable. Cleanup:  so there’s also still a “newsyspool” because it was never exported and now the metadata is a mess from what I did in recovery console with -f.  Newsyspool is ONLINE and healthy whereas “syspool” is degraded.  Despite degraded it is actually in use as running df in bash shows a syspool originating root mount.  So ..* Exported newsyspool so it’s no longer claiming the same device* Cleared errors on syspool as it has it’s device back* Reboot auto repaired a minor checksum error (declared as such)

      Thank you, this freed the initial 1TB drive I used for my syspool on install.  I then went on to mirror the syspool to further protect my blazing fast NexentaStor !

    • Urban 21:48 on 15 May. 2012 Permalink

      Thanks for the comment, your tweaks are actually the right way to do it.. I’ve updated the post to fix the errors 🙂

    • Roland Hordos 16:33 on 16 May. 2012 Permalink

      Cool!  Sorry for the de-formatted mess I made in your post <>

    • Damian Wojsław 09:30 on 15 Jun. 2012 Permalink

      I think there is lots of logging going on during normal operation, so you’d get lots of write cycles. If your appliance is swapping, I’d say that you have too little RAM for normal operation. 🙂

    • araj 17:21 on 13 Dec. 2012 Permalink

      were you able to exactly figure out  what went wrong while using the USB as boot drive. I am trying to setup a nexentastor based NAS with boot from USB 2x16GB-mirrored, and 8GB RAM

      Any input is much appreciated.The area I am most uncertain about is on safely using the USB flash drive as boot disk.

      Thanks

    • Urban 01:55 on 14 Dec. 2012 Permalink

      Unfortunately, no.. I didn’t have the slightest idea how to approach such post-mortem diagnostics. USB flash drives use wear leveling, which makes the entire drive wear out equally (below the level of FS). This makes it next to impossible to isolate the reason after the fact..

      In hindsight, my best guess is swap (as another commenter noted), which should’ve been disabled (duh). I guess I didn’t think swap would get used that much, as the machine had 8 GB of RAM (which should’ve been plenty). 

      Also note that I used Nexenta Core, which is basically “an ordinary linux distro with solaris kernel”. I would think this is not optimized in any way, out-of-the-box. On the other hand, NexentaStor is a ready-made appliance with all kinds of things preconfigured, so it’s very likely a better starting point and might already be tweaked to play better with flash storage.

      All that said, any flash drive you use will still have a limited number of writes and it will most definitely not be sustainable in the long run if there’s stuff being written to it. If you want a bulletproof solution, you need to mount it in readonly mode and move all writable config files, temp dirs and logs to another drive (you can replace originals with symlinks to the new location). This could very easily prove to be more trouble than is’t worth.. 

      Alternatively, you could use a NAS distro that’s already optimized to run in read-only mode from a flash drive, such as FreeNAS.

      Or just use two HDDs (maybe internal + usb). Or even only 1 HDD with copies=2 to protect against soft errors.. depends on what you want to optimize for.

    • araj 15:24 on 14 Dec. 2012 Permalink

       Thanks a lot for the reply and the suggestions will definitely help me.

  • Urban 02:10 on 19 Jul. 2011 Permalink |  

    O knjigarnah 

    Ko smo se potikali po ZDA, sem večkrat zataval v knjigarno Borders, ki je s svojim umirjenim ambientom, bolj podobnim knjižnici, kot pa knjigarni, predstavljala oazo sredi hektičnega mesta. Klima, zastonj internet in vse knjige, ki jih je poželelo srce, tako da sploh nisem vedel kaj bi prej vzel v roke; večkrat sem se zalotil pri tuhtanju, kako bi domov odvlekel večji kup knjig, pa sem se hitro streznil, češ da take kupe doma že imam, pa jih sploh še nisem prebral.

    Borders je že februarja oznanil bankrot, ker pa do zdaj niso našli kupca, dokončno zapirajo vrata. In ne morem reči, da nisem tudi sam pomagal pri njihovem propadu. Par dobrih knjig sem našel tam, pa sem jih kar sproti kupil v Amazonovem Kindle Storu, preko iPhona in Bordersovega brezplačnega WiFi-ja. Pa še malo počíl in se lahkih rok podal naprej. Dvomim da sem bil edini.

    Čeprav vem, da se pol tisočletja stari tehnologiji tiska počasi bliža konec, ter so mi znane prednosti prenosne knjižnice, pa se mi takih kotičkov vseeno zdi škoda. Pasovna širina interakcije™ je v knjigarni mnogo večja kot na spletu. Uporabiš lahko roke, noge, ter se prebiješ čez celo knjigarno v nekaj minutah. Najdeš zanimiv oddelek, kjer se lahko ustaviš, pri tem pa s pogledom oplaziš na stotine knjig1.

    Na spletu smo še vedno v kameni dobi. Page 1 of 145. Next.

    Seveda knjigarne iz opeke in malte ne bodo odšle čez noč. Borders ni bila niti največja ameriška veriga (Barnes&Noble je še večji). Ampak posel ne bo iz dneva v dan lažji, občutki pa ne povsem različni od čakanja pred strelskim vodom.

    1. Pri nas recimo mi je izredno všeč ValeNovak, kjer lahko najdeš tudi tako sodobne naslove kot so XKCD, Dilbert in zbrane objave z blogov Setha Godina. [↩]
     

    • Metatronbozo 08:19 on 19 Jul. 2011 Permalink

      a Vale Novak še obstaja? A ni vse njegove knigarne prevzela Mladinska knjiga… sem neki o tem slišal, ko so ljudje sedaj čisto razočarani, ker ne morejo več naročevat kakšne posebne knjige al pa revije (kar jim je VN prej omogočal)

    • Urban 10:56 on 19 Jul. 2011 Permalink

      pa res, cist sm spregledal. zdej pa vidm da se tud oni mel fajn izgubo.. RIP

  • Urban 02:18 on 11 May. 2011 Permalink |  

    Sladkor: grenka resnica 

    V spodnjem predavanju (1.5h) avtor razlaga večino “civilizacijskih bolezni” z enim samim krivcem: fruktozo. Najbrž ne škodi, da je dober govornik, ampak argumenti, ki jih predstavi, so precej smiselni.

    Fruktoza je ogljikov hidrat, ki sladkorju daje sladek okus. Namizni sladkor (saharoza) je sestavljen iz ene molekule glukoze (dobra za nas, ker jo lahko metabolizira praktično vsaka celica v telesu) in ene molekule fruktoze (slaba za nas, ker jo lahko metabolizirajo le jetra).

    Bistvo v enem stavku:

    Kako rečeš snovi, ki jo lahko metabolizirajo le jetra, ta pa ob tem ustvarjajo vrsto problemov? -Strup.

    Teza avtorja je, da je poglavitni razlog za debelost, diabetes in kardiovaskularne bolezni zahodne civilizacije kriva fruktoza; te pa zaužijemo še več, odkar so malomarni znanstveniki v 70-ih letih zmotno ugotovili, da so za vse bolezni krive maščobe.

    To je sprožilo poplavo izdelkov brez maščob in brez okusa, ki so jih izboljšali z dodajanjem sladkorja/fruktoze (to danes najdemo skoraj v vsaki hrani v obliki koruznega sirupa, ki je izjemno poceni). Fruktoza pa za povrhu, poleg številnih drugih škodljivih učinkov, tudi zavira občutek sitosti (možgani še kar naprej mislijo, da stradajo), na koncu pa prav tako konča v obliki maščobe.

    Predavanje zaključi z nekaj predlogi:

    • nobenih sladkih pijač/sokov: fruktoza v tekoči obliki se najhitreje absorbira in naredi največ škode;
    • čimveč vlaknin: “fruktoza v naravi je zapakirana skupaj s protistrupom,” zato je sadje o.k. V bistvu je razlog to, da se tako fruktoza dlje zadrži v črevesju, kjer jo sprocesirajo bakterije.
    • čimveč gibanja, ki predvsem pospeši metabolizem, tako da se fruktoza v jetrih sprocesira preden pride do škodljivih posledic.

    Če imate uro in pol časa, priporočam ogled. Ob poplavi vseh nasprotujočih si informacij na temo prehrane se mi je tole zdelo zelo kot “velika poenotena teorija vsega,” ki marsikaj razjasni. In ki se sklada tudi z logiko: če pomislimo, je koncentriran sladkor edina “hrana”, ki v naravi ne obstaja in ji naše telo ni bilo tekom evolucije nikoli izpostavljeno — tako da nanjo tudi ne more biti prilagojeno.

     

    • Roman 08:16 on 11 May. 2011 Permalink

      Coca cola Conspiracy.

    • Urban 22:01 on 13 May. 2011 Permalink

      Kokakola ma še en hud feature: nima “taste memoryja”.. se pravi, ne naveličaš se sladkega okusa, kot se ga recimo pri čokoladi..

  • Urban 22:50 on 4 May. 2011 Permalink |  

    Kako do Pandore 

    Ko se mi posluša glasba in mi gre po glavi kak komad, si ga najprej poiščem na Youtubu. Potem brž alt-tabnem stran in se zatopim v druge zadeve. Ko je muzike konec, sledi zlovešča tišina, ki je najprej niti ne opazim. Nato sem jezen sam nase, ker je nisem takoj opazil, in se z muko spravim brskat po related komadih, upajoč, da najdem še kakšnega, ki bo skladen z mojim počutjem in z melodijo, ki mi hodi po glavi.

    Ponavadi si zavrtim še enkrat istega in upam, da se bom vmes spomnil kakšnega pametnega nadaljevanja. Pa se ne. Ker vmes razmišljam o drugih rečeh. Namreč, všeč mi je, če je dobra glasba ozadje, ko delaš kaj drugega, ne pa, da si aktiven D.J., ki razmišlja samo to, kaj bo še zavrtel.

    Pa saj obstaja nekaj zanimivih rešitev; imamo Youtube playliste, vendar moraš najti kako dobro, kar predstavlja preveliko začetno investicijo. Nekaj časa sem bil navdušen nad Zebralizerjem, dokler nisem doživel overdosa Lady Gage (katere glasba mi je sicer všeč, ampak po celi diskografiji se pa nažreš).

    Zato že nekaj časa z velikim zadovoljstvom uporabljam Pandoro. Gre za storitev, ki temelji na profesionalno katalogizirani glasbi: vsak komad oceni glasbeni ekspert in mu določi glasbeni genom. Tak genom je sestavljen iz približno 400 lastnosti komada (tempo, melodija, ritem, forma, kompozicija, besedilo, ipd.). Ekspertu glasbene teorije (ki je dejanska oseba, ne algoritem) naj bi ocena enega 4-minutnega komada vzela 20-30 minut. S takim potratnim načinom analize delajo že od leta 2000 naprej, več deset ekspertov pa vztrajno dodaja vedno novo glasbo.

    Uporabniška izkušnja izgleda takole: izbereš nek začetni komad (ali samo avtorja) in s tem ustvariš “radijsko postajo.” Potem ti Pandorini algoritmi na osnovi glasbenega genoma sami izberejo naslednji komad, ter vse nadaljnje. Če ti je kakšen res všeč, ga lahko lajkaš, če ni preveč všeč, ga dislajkaš, če pa ga naravnost ne preneseš, ga lahko preskočiš (skačeš pa lahko samo naprej). Na podlagi tvojih mnenj se postaja prilagaja in vedno bolj ustreza tvojemu okusu. Ko se ti zahoče česa drugega, enostavno ustvariš novo postajo, na staro pa se lahko vrneš kasneje.

    Pa še nekaj, ravno včeraj je Pandora objavila novico, da so katalogizirali tudi več 10.000 skečev več kot 700 stand-up komikov, tako da po novem ponujajo tudi personalizirane zabavne vsebine.

    Toda (vedno pride toda).

    Pandoro lahko poslušaš samo v ZDA. To dejstvo me je dolgo jezilo in sem IP geolokacijo poskušal obiti z različnimi brezplačnimi proksiji. Zadeva, ki se je nekako najbolje odrezala, je bil tunelski program Ultrasurf za anonimizacijo surfanja. Žal pa sem bil do njega vedno malo skeptičen: nikjer nobenih informacij, naložil pa si samo eno malo .exe datoteko1. Ker sem vlekel čez njega kar precej prometa in to povsem zastonj ter brez reklam, sem vedno imel slab občutek, da mora vsebovati kakšno zlonamerno programsko kodo. Iz previdnosti sem ga vedno poganjal v takem ali drugačnem sandboxu (bodisi virtualni računalnik, bodisi zaprašen netbook).

    Potem pa je začel še precej slabo delovati in glasbo je prekinjalo vsakih nekaj minut. Za malo denarja, malo muzike, sem si mislil. Malo sem pobrskal in našel zelo ugodnega VPN2 podnudnika (strongVPN). Brez možnosti menjave lokacije3, ki je za Pandoro ne potrebujem, stane $7 (4.5 EUR) na mesec. Najbrž pa obstaja še kakšen cenejši.

    Dva protokola, ki ju podpirajo (L2TP in P2TP), zna uporabljati večina naprav (od Windowsov XP naprej) out-of-the-box, tudi iPhone, iPad. Takole izgleda moj radijski sprejemnik of choice (zgoraj levo je vidna ikona, ki kaže, da smo na VPN).

    Aplikacija na iOS-u je za nameček še precej boljša od flash aplikacije za PC, ki se ob neaktivnosti uporabnika ugasne s sporočilom “Nočemo igrati prazni sobi”. Sklepam, da je Pandora za Android enaka kot ta za iOS.

    VPN do ZDA pa je uporaben še za kup drugih stvari (recimo predvajanje videa), in nenazadnje, za hitro in transparentno kriptiranje povezave, če surfamo preko odprtega WiFi omrežja (kjer prežijo zlobni vohuni).

    1. trenutno u1008.exe z njihovega sajta, pogooglajte sami [↩]
    2. VPN je virtualno zasebno omrežje, ki omogoča, da preko interneta vzpostavimo varen tunel do končne točke [↩]
    3. v ZDA pokrivajo 9 večjih mest, plus še cel kup mest v skoraj 20 drugih državah [↩]
     

  • Urban 20:39 on 30 Mar. 2011 Permalink |  

    Obelisk Memo 

    Moja objava za Obelisk blog. Obelisk Memo je vaša zvočna beležnica, ko pri roki nimate svinčnika. Pokličete številko, poveste sporočilo, potem pa zvočno datoteko prejmete na e-mail.

    Se vam je kdaj zgodilo, da ste se nečesa spomnili, pa niste imeli pri roki pisala? Na primer na poti do parkirišča. Ko je padal dež. In ste ravno stopili v lužo. In še preden ste prišli do avta, ste že pozabili, za kaj je šlo.

    Gotovo gre za Murphyjev zakon, pa tudi za neko drugo, globljo, psihološko zakonitost: največ dobrih idej in prebliskov dobiš takrat, ko ne razmišljaš o problemu. Ampak takrat, ko recimo sediš v pregovorni kopalni kadi (tako kot Arhimed, ki je domnevno formuliral Arhimedov zakon, ko je videl, da njegovo telo izpodriva vodo). Ali ko sediš na vrtu, in ti na glavo pade jabolko (kot je domnevno padlo Newtonu, preden se mu je posvetilo, da vsaka stvar v vesolju z gravitacijo privlači vsako drugo).

    Globlji princip, ki stoji za tem, je povezan z zgradbo možganov. Večji del vse možganske aktivnosti se zgodi v t.i. limbičnem delu, ki je povezan s podzavestjo in najbolje funkcionira, ko ga pustiš pri miru. Iz česar lahko sklepamo, da se bodo dobre ideje vedno pojavljale takrat, ko pri roki ne bo pisala.

    Obelisk Memo

    In prav za take situacije smo na Obelisku razvili rešitev, ki smo jo poimenovali Obelisk Memo. Gre za preprosto glasovno beležnico. Takole deluje:

    • Pokličeš telefonsko številko storitve Obelisk Memo
    • Poveš svoje sporočilo
    • Posnetek ti pošljemo na e-mail

    Preprosto.

    Seveda porečete: saj smo v letu 2011. Imamo leteče avte in internetne možgane. Zakaj bi sploh potreboval tako storitev, če lahko iz žepa potegnem svoj iPhone ali Android telefon, odprem svojo najljubšo aplikacijo za snemanje govora (recimo Evernote), posnamem sporočilo, ga shranim, počakam da se naloži na strežnik, ter ga doma poslušam?

    Na to vam odvrnemo, da vsi uporabniki še nimajo tako naprednih telefonov. Tudi tisti, ki jih imajo, mogoče nimajo ustrezne aplikacije. In tudi tisti ki jo imajo, mogoče nočejo stati na dežju in brskati po menijih, medtem ko jim v čevlje pronica voda.

    Za uporabo storitve Obelisk Memo je dovolj klic na našo številko. Številko, ki jo lahko shranite med priljubljene kontakte. In pokličete z enim pritiskom, na napravi, ki bi pravzaprav morala biti, in najbrž tudi je, optimizirana prav za telefoniranje. Z ostalimi težavami se bomo ukvarjali mi.

    In nenazadnje, ta storitev ni prav v ničemer slabša od recimo Evernota. Kot e-mail namreč lahko uporabite kar vaš Evernote naslov, kamor je spročilo dostavljeno in takoj shranjeno tudi kot Evernote zapisek. Ali pa si v Gmail računu izdelate filter, ki vaša sporočila shrani pod posebno oznako.

     

     

← Older posts

Newer posts →

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel