Updates from Urban Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 20:20 on 20 Nov. 2010 Permalink |  

    Zbogom, analogno 

    V študentskih letih, davno je že tega, sem si močno želel širokopasovnega radijskega sprejemnika. Na študentskih vajah iz radiokomunikacij smo poslušali pogovore z Inmarsat satelitov, kar me je totalno fasciniralo. I wanted some of that action. 🙂

    Zato sem takrat nabavil preprost radijski skener1. Z njim si lahko poslušal vse tole:

    • NMT telefonske pogovore,
    • policijo, gasilce, gorsko reševalno, ipd.2
    • pogovore med piloti in kontrolorji letenja,
    • avdio TV kanalov (poor man’s TV 🙂 ),
    • FM in AM radio (slednji tudi od precej daleč; fenomenalno je bilo ujeti francoski ali ruski radio, danes pa imamo internet in se davimo s preobiljem informacij),
    • NOAA vremenske satelite,
    • občasno tudi kakšen radioamaterski fenomen
    • in še kup drugih stvari, ki se jih bodisi ne spomnim ali za katere sploh nikoli nisem vedel.

    In ko sem si mel roke od navdušenja, ko je svet šel naprej in je Moorov zakon prinesel širokopasovni internet v vsak slovenski dom, me je hkrati bolelo srce, ker je tehnologija okrog nas postajala precej bolj kompleksna in nedostopna — in ker je moj sprejemnik postajal vedno bolj neuporaben.

    No, taksistov recimo že takrat nisi mogel poslušati, ker so obračali spekter. Ampak kmalu je prišel večji udarec: Mobitel je konec 2005 ugasnil NMT, kar je pomenilo konec brezplačnega geekovskega Big Brother entertainmenta. 🙂

    Nato so policaji leta 2006 prešli na tetro (izgleda pa, da ne vsi — tega nisem vedel), in je bilo konec brezplačnih akcijskih podcast epizod v realnem času. 🙂

    Tudi večina analognih NOAA satelitov je že ugasnila, letos do konca leta pa izgubimo še analogno TV — po več kot 50 letih rednega oddajanja RTVSLO. Zavidljiva starost za današnje razmere, ko tehnologije menjamo hitreje kot spodnje perilo.

    Če me bodo vnuki nekega dne vprašali kaj pa je to, bom lahko rekel samo: “meh, to je generator belega šuma. Pa saj ne bi razumeli: svojčas, v davnih dvatisočih je to bilo, smo po zraku prenašali en kup komunikacije na silno neučinkovit in zapovrh še nekriptiran način…”

    1. Yaesu VR120D, ki je nudil izvrsten price/performance in fantastično območje od 0.1 do 1300MHz [↩]
    2. http://lea.hamradio.si/~s56wmn/freq_scanner.htm [↩]
     

  • Urban 20:50 on 17 Nov. 2010 Permalink |  

    Naredi si sam — iPad stylus 

    Vem, nič novega. Spodnji tutorial je star že pol leta in če bi imel prevodno peno, bi zadevo poskusil že prej.

    Zdaj, ko sem ga končno izdelal, pa se obnese presenetljivo dobro, celo v primerjavi z enim komercialnim produktom (ta, ki ga imam, je preveč gumijast in imaš podoben občutek kot če bi pisal z radirko).

    Velikost običajnega kulija bolje sede v roko kot tanjše palčke, poleg tega pa tudi lažje pišeš ne da bi roko naslanjal na zaslon (ker s tem motiš pisanje). V končni fazi je občutek podoben kot če bi pisal s flumastrom na tablo (kjer prav tako ne naslanjaš roke).

    Evo še demo, z naslovom “Jesen” (narejeno v brezplačnem Adobe Ideas). Zasloni na dotik vseeno še ne bodo kmalu zamenjali raznih Wacom tablic, za kaj na hitro skicirat pa bo.

     

    • Roman 22:59 on 18 Nov. 2010 Permalink

      Hudo. Nc vec posusenih flomastrov in pobarvanih prstov 🙂

    • božo 11:43 on 19 Nov. 2010 Permalink

      sedaj pa na projektor priklopit zadevo pa iza mize predavat 🙂

      PS: samo v vednost – včeraj in danes brez problema dostopam do tvojga bloga (od doma in službe, preko vseh 3 PC-ov)… dva dni prej (zapored) pa nikakor ni nalovdalo tvoje domene (vsaj zvečer od doma ne)?

  • Urban 03:24 on 10 Nov. 2010 Permalink |  

    OpenGL in njega nasledniki 

    Čez prvonovembrske praznike sem se lotil nepojmljivega: skodiral sem svojo prvo OpenGL aplikacijo. Moram reči, da sem navdušen nad preprostostjo vmesnika (OpenGL je nizkonivojski API za 2D in 3D grafiko); vedno sem imel občutek da gre za nekaj zelo kompliciranega1, ampak dejanska uporaba je zelo podobna konceptom iz 3D paketov (3DSmax, Blender,..).

    Definiraš točke v 3D koordinatnem sistemu, potem nanje napneš trikotnike, črte ali druge primitive, in zadeva že kar nekako izgleda. Če točkam določiš še barvo, bo renderer sam interpoliral barvo ploskev. Ko je objekt pripravljen, ga lahko premakneš po (x,y,z) ali poljubno rotiraš, tako da je v resnici najmanjši problem narisati vrtečo se kocko:

    Na posnetku sta 2 vrteča se ikozaedra2 (dvanajsterca oz. telesi z 12 ogljišči) in kocka, ki se premika po Lissajousovi krivulji (frekvenca po osi y je točno dvakratnik frekvence po osi x).

    Pri učenju sem si pomagal z naravnost odličnim tutorialom Jeffa LaMarcha, ki sicer opisuje uporabo na iPhonu, se pa tematike res loti pri osnovah. Priporočam! Zadeva pa je zaradi abstrakcijske narave OpenGL-a aplikabilna na praktično vsa okolja.

    In prav to me je pri vsem tem najbolj fasciniralo: totalna abstrakcija. OpenGL definira celo svoje podatkovne tipe (GLint, GLfloat, ipd.), s katerimi jamči, da se bo zadeva prevedla na praktično vsaki arhitekturi, ne glede na uporabljano velikost (sizeof) tipov. Zadeva si zato lahko brez težav sposodi moto Jave “napiši enkrat, poganjaj povsod”.

    In povsod pomeni tudi na spletu, v obliki WebGL. Ta je trenutno sicer še v postopku standardizacije3, gre pa za razširitev HTML canvasa z API-ji na osnovi OpenGL ES (= OpenGL for Embedded Systems), ki predstavlja podmnožico funkcionalnosti polnega OpenGL. OpenGL ES je podprt tudi na vseh iOS napravah (iPhone, iPad), Androidu, Symbianu in WebOS-u.

    Ta prenosljivost pa tudi razjasni, kako so lahko Googlovci tako hitro sportali Quake v HTML5: koda za quake 3 je pod GPL, tako da jo je bilo treba najbrž samo prestavit.

    1. kriva je seveda prva izkušnja, ko sem kot froc, še preden sem poznal sinus in kosinus, brez uspeha poskušal reverse-engineerati demo vrteče se kocke v Delphiju. Pa tudi OpenGL še ni bil ravno polnoleten takrat 🙂 [↩]
    2. koordinate ogljišč mnogih teles lahko dobimo na Wolfram Alphi, takole: dodekaeder [↩]
    3. za poganjanje rabiš zaenkrat še development build Firefoxa, Chroma ali Safarija [↩]
     

    • božo 15:43 on 10 Nov. 2010 Permalink

      oj če bi na mesto na TK šel na smer PA, bi že v 3 letniku lahko obračal kocke v 3d prostoru kar na papirju :))) – no vsaj matrike. Ko bi prišu v 4 letnik bi ti blo pa dovoljeno še v Matlabu al pa Matemaci obračat kocke :)) – malo zajebancije :))

    • Urban 18:47 on 10 Nov. 2010 Permalink

      Hehe, na papirju smo jih tud mi obračal 🙂 ampak eno je domača naloga v 3. letniku, drugo pa ipad app ki ga boš vidu v naslednjem postu 🙂

  • Urban 15:00 on 23 Oct. 2010 Permalink |  

    Trik za pitje yerbe mate 

    Namesto uvoda en odstavek s SLO Wikipedije:

    Napitek iz mate je južnoameriška pijača – čaj, ki vsebuje kofein in druga poživila. Pripravimo ga z namakanjem suhih listov mate v vroči vodi. Je tradicionalna pijača v Argentini, Paragvaju ter Urugvaju, pijejo pa ga tudi v Braziliji, Čilu, vzhodni Boliviji, Libanonu, Siriji in Turčiji.

    Pije se iz izdolble buče po kovinski slamici. Ampak tradicionalen način priprave je (vsaj zame) preveč zakompliciran:

    Slamica (bombilla) ima prevelike luknje, tole tresenje ne deluje kot oglaševano (ali pač ne znam), zato mi je po parih šalicah srkanja čajnega drobirja postalo dovolj, pa sem celo slamico zavil v navadno filter vrečko.

    Voilà!

    Se pa pije drugače kot običajen čaj: bučo napolniš do 2/3 s čajnimi listi (2/3 je zame preveč, ker je premalo prostora za vodo in je treba prepogosto polnit), nato pa zaliješ z vročo (in ne vrelo) vodo. Ko posrkaš vodo ven, samo doliješ. To lahko ponoviš ~10x, potem pa čaj postane “izpran” (lavado).

    Je pa okrog pitja v družbi, kjer si šalico podaja več ljudi, v Južni Ameriki cel bonton. Tam mora gostitelj prvi posrkati eno ali dve buči, da spravi ven večino drobirja čajnih listov.

     

    • božo 12:02 on 27 Oct. 2010 Permalink

      ehhh… s tem filtrom si ravno ubil tisto piko na i (čaj med zobmi), ki razloči “navaden” čaj od tega :))

    • Urban 21:30 on 28 Oct. 2010 Permalink

      nene, ta stopnja je že pol za resne pivce ki jim manjka izzivov 🙂
      uvest se je pa treba počasi 🙂

  • Urban 19:07 on 15 Oct. 2010 Permalink |  

    WiFi tehtnica 

    Video iz prejšnjega posta o osebnem merjenju mi je dal misliti. Moje osebne statitsike so skope; pisal sem že, da sem beležil par podatkov z Google Forms, nisem pa povedal, da sem nekaj časa uporabljal tudi site The Hackers Diet Online.

    Tega je razvil John Walker, soustanovitelj AutoCada, ki v istoimenski knjigi Hackers diet (brezplačen pdf) opiše svojo frustracijo, da je bil sposoben rešiti kakršenkoli problem, svoje prekomerne teže pa ne. Ko je bil soočen z zdravstvenimi riziki, se je odločil, da shujša na inženirski način. Njegova preprosta logika je bila: telo je kot vreča; nekaj zmečeš not, nekaj pokuri, nekaj izločiš ven. Razlika pa se kopiči v telesu v obliki maščobnih zalog.

    Tradicionalen pristop k hujšanju je, da šteješ kalorije in poskušaš zamenjati navadno hrano z “lahko”. Walkerjev pristop pa je bil matematičen: vsak dan se bom stehtal, in če bo teža naraščala, potem moram naslednji dan jesti manj, vse dokler ne pridem na želeno vrednost. Torej, da se s pomočjo tehtnice naučiš kdaj si jedel preveč, in razviješ navado, da ješ ravno prav. Sčasoma se ti želodec prilagodi na ta “ravno prav”.

    Ampak ta metoda ima problem. Teža močno niha že zaradi količine popite tekočine. Če poješ vrečko čipsa, bo telo zadrževalo veliko več vode in tehtnica bo pokazala preveč, kar pa še ne pomeni, da si se v resnici tudi zredil. Walkerjeva rešitev je bila uporaba tehnik iz finančnega sveta (razna drseča povprečja, ipd.), s katerimi je obdelal podatke in izračunal “trend” teže. Zadevo je kasneje zapakiral tudi v zgoraj omenjeni site.

    Kot rečeno, nekaj časa sem ga uporabljal, nato pa nehal. Ni bilo dovolj “akcije”. Moja teža je bila vsaj na kratek rok preveč konstantna, zato je offline zapisovanje in online pretipkavanje zahtevalo preveč discipline.

    Zdaj pa sem našel tole: Withings Wifi tehtnica. Meri težo, % telesne maščobe, ima vgrajen WiFi, preko katerega podatke nalaga na strežnik, kjer jih lahko analiziraš, in zna na osnovi teže in % maščobe prepoznavati uporabnika (tako da jo lahko uporablja cela družina — trdijo, da do 8 uporabnikov).

    Očitno je, da je firma Withings zadevo popeljala korak naprej od Hacker’s Dieta. Poleg pametnega zajema (vaga pokaže če na njej ne stojiš dobro) in analize količine maščob (preko merjenja impedance skozi bose podplate) podatke takoj še uploada. Iz oblaka so dostopni preko spleta in preko iphone aplikacije, kjer lahko spremljaš trend teže in % maščobe.

    Poleg analize strežnik omogoča tudi izvoz podatkov, bodisi kot CSV datoteko, preko objave na Twitterju, posredovanje množici fitness strani (vključno z DailyBurn, Google Health in MS Health Vault), zna pa pošiljati tudi e-mail reporte o tem, kako dobro napreduješ k svoji ciljni teži.

    Skratka, impresioniran z end-to-end realizacijo. Tule je par slikic “unboxinga”: človek bi po škatli mislil, da gre za MacBooka 🙂

    Spletna aplikacija se trudi govoriti slovensko, čeprav ji ne gre najbolje in vse šumnike in sičnike enostavno spusti.. tako da je še kar beden efekt, ko piše na grafu Tea s fontom velikosti 120 pik 😐

    Je pa bil razvijalec v meni na splošno navdušen nad pozornostjo detajlom: stran že ob prvem obisku (najbrž na osnovi IP geolokacije) govori slovensko in ponudi softver za pravi OS; in takoj, ko preko USB kabla in namizne aplikacije vtipkaš geslo za WiFi, se že oglasi popup v spletni aplikaciji s pozdravi s tehtnice 🙂

    In še zanimiv zaključek: Walker je shujšal in ostal vitek ever after. Navadil se je pravilno jesti in je vzdrževal konstantno težo. Kar naenkrat pa je, kljub popolnoma nespremenjeni prehrani, začel pridobivati na teži, malo po malo in skoraj neopazno. Brez računanja svojih trendov najbrž sploh ne bi opazil. Potem se je šel detektiva in ugotovil, da določena zdravila za previsok krvni pritisk (betablokerji) dejansko upočasnjujejo metabolizem, kar pomeni, da porabiš še manj. Kako drugače kot z dolgoročnim merjenjem lahko odkriješ take zahrbtne in počasne trende?

    Če koga zanima več: tale poglobljena ocena me je dokončno prepričala.

     

← Older posts

Newer posts →

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel