Updates from October, 2010 Toggle Comment Threads | Keyboard Shortcuts

  • Urban 19:07 on 15 Oct. 2010 Permalink |  

    WiFi tehtnica 

    Video iz prejšnjega posta o osebnem merjenju mi je dal misliti. Moje osebne statitsike so skope; pisal sem že, da sem beležil par podatkov z Google Forms, nisem pa povedal, da sem nekaj časa uporabljal tudi site The Hackers Diet Online.

    Tega je razvil John Walker, soustanovitelj AutoCada, ki v istoimenski knjigi Hackers diet (brezplačen pdf) opiše svojo frustracijo, da je bil sposoben rešiti kakršenkoli problem, svoje prekomerne teže pa ne. Ko je bil soočen z zdravstvenimi riziki, se je odločil, da shujša na inženirski način. Njegova preprosta logika je bila: telo je kot vreča; nekaj zmečeš not, nekaj pokuri, nekaj izločiš ven. Razlika pa se kopiči v telesu v obliki maščobnih zalog.

    Tradicionalen pristop k hujšanju je, da šteješ kalorije in poskušaš zamenjati navadno hrano z “lahko”. Walkerjev pristop pa je bil matematičen: vsak dan se bom stehtal, in če bo teža naraščala, potem moram naslednji dan jesti manj, vse dokler ne pridem na želeno vrednost. Torej, da se s pomočjo tehtnice naučiš kdaj si jedel preveč, in razviješ navado, da ješ ravno prav. Sčasoma se ti želodec prilagodi na ta “ravno prav”.

    Ampak ta metoda ima problem. Teža močno niha že zaradi količine popite tekočine. Če poješ vrečko čipsa, bo telo zadrževalo veliko več vode in tehtnica bo pokazala preveč, kar pa še ne pomeni, da si se v resnici tudi zredil. Walkerjeva rešitev je bila uporaba tehnik iz finančnega sveta (razna drseča povprečja, ipd.), s katerimi je obdelal podatke in izračunal “trend” teže. Zadevo je kasneje zapakiral tudi v zgoraj omenjeni site.

    Kot rečeno, nekaj časa sem ga uporabljal, nato pa nehal. Ni bilo dovolj “akcije”. Moja teža je bila vsaj na kratek rok preveč konstantna, zato je offline zapisovanje in online pretipkavanje zahtevalo preveč discipline.

    Zdaj pa sem našel tole: Withings Wifi tehtnica. Meri težo, % telesne maščobe, ima vgrajen WiFi, preko katerega podatke nalaga na strežnik, kjer jih lahko analiziraš, in zna na osnovi teže in % maščobe prepoznavati uporabnika (tako da jo lahko uporablja cela družina — trdijo, da do 8 uporabnikov).

    Očitno je, da je firma Withings zadevo popeljala korak naprej od Hacker’s Dieta. Poleg pametnega zajema (vaga pokaže če na njej ne stojiš dobro) in analize količine maščob (preko merjenja impedance skozi bose podplate) podatke takoj še uploada. Iz oblaka so dostopni preko spleta in preko iphone aplikacije, kjer lahko spremljaš trend teže in % maščobe.

    Poleg analize strežnik omogoča tudi izvoz podatkov, bodisi kot CSV datoteko, preko objave na Twitterju, posredovanje množici fitness strani (vključno z DailyBurn, Google Health in MS Health Vault), zna pa pošiljati tudi e-mail reporte o tem, kako dobro napreduješ k svoji ciljni teži.

    Skratka, impresioniran z end-to-end realizacijo. Tule je par slikic “unboxinga”: človek bi po škatli mislil, da gre za MacBooka 🙂

    Spletna aplikacija se trudi govoriti slovensko, čeprav ji ne gre najbolje in vse šumnike in sičnike enostavno spusti.. tako da je še kar beden efekt, ko piše na grafu Tea s fontom velikosti 120 pik 😐

    Je pa bil razvijalec v meni na splošno navdušen nad pozornostjo detajlom: stran že ob prvem obisku (najbrž na osnovi IP geolokacije) govori slovensko in ponudi softver za pravi OS; in takoj, ko preko USB kabla in namizne aplikacije vtipkaš geslo za WiFi, se že oglasi popup v spletni aplikaciji s pozdravi s tehtnice 🙂

    In še zanimiv zaključek: Walker je shujšal in ostal vitek ever after. Navadil se je pravilno jesti in je vzdrževal konstantno težo. Kar naenkrat pa je, kljub popolnoma nespremenjeni prehrani, začel pridobivati na teži, malo po malo in skoraj neopazno. Brez računanja svojih trendov najbrž sploh ne bi opazil. Potem se je šel detektiva in ugotovil, da določena zdravila za previsok krvni pritisk (betablokerji) dejansko upočasnjujejo metabolizem, kar pomeni, da porabiš še manj. Kako drugače kot z dolgoročnim merjenjem lahko odkriješ take zahrbtne in počasne trende?

    Če koga zanima več: tale poglobljena ocena me je dokončno prepričala.

     

  • Urban 21:31 on 14 Sep. 2010 Permalink |  

    Eye-Fi 

    Pred kratkim sem nabavil kompakten fotoaparat. Med iskanjem modelov z GPS funkcionalnostjo sem naletel na spominsko kartico Eye-Fi, ki naj bi podpirala tudi geotagiranje slik. Veliko dobrega sem že bil slišal o njej, pa še našel sem celotno produktno linijo na amazon.de.

    Pred nakupom me je zanimalo cel kup stvari, pa detajlov nisem našel nikjer, zato tule objavljam par spoznanj.

    Na kratko, Eye-fi je SD kartica, ki ima poleg 2, 4 ali 8GB prostora vgrajen še WiFi modul. Zraven dobiš USB čitalnik, ki je hkrati tudi “programator”, s katerim na kartici nastaviš domača WiFi omrežja in njihova gesla.

    Potem na osebnem računalu (Win ali Mac)1 inštaliraš servis, ki ves čas posluša in čaka na povezavo. Kartica vsakič, ko se znajde v domačem WiFi omrežju, poskuša kontaktirati (zgoraj omenjeni) strežnik. Če ga najde in je nastavljen, da sprejema povezave od naše kartice, potem se vse slike pretočijo nanj (v ustrezen direktorij; nastavimo lahko tudi kreiranje direktorijev iz datuma). Enako velja za video posnetke, kar nastavimo ločeno (tako lahko gredo slike na en PC, video na drugega).

    Torej čisti odjemalec-strežnik na lokalni mreži, naše slike se pri tem nikjer ne naložijo na internet (kar je bila moja prva bojazen).

    Seveda pa možnost oblaka vseeno imamo. Eye-fi podpira t.i. relayed transfer, kjer gredo slike na njihove strežnike (tudi pri tem načinu kartica najprej poskusi kontaktirati naš strežnik), potem pa se kasneje pretočijo na PC. To deluje tudi, če fotoaparat in PC nista na isti mreži in če nista hkrati prižgana.

    Uporabna zadeva je nalaganje slik na Picaso, Flickr, Facebook (vsega skupaj 30 photo sharing in online printing sajtov), ter nalaganje videa na Youtube (+ še sedem drugih, vključno s FB in Flickrjem). To gre seveda prav tako čez njihove strežnike, lahko pa nastavimo da se na izbrane sajte ne naloži vse, ampak samo izbor, ki ga označimo tako, da slike že na fotoaparatu zaščitimo (to je funkcija na precej modelih, ki prepreči, da bi slike po pomoti izbrisali).

    Kartica ima tudi “endless mermory mode”, kjer slike po uspešnem nalaganju izbriše s kartice, tako da je vedno prosta določena količina spomina (nastavljivo).

    Čisti bonus pa je geotagiranje slik (sicer podprto samo na določenih modelih kartice). Eye-Fi namreč ves čas med slikanjem posluša bližnja WiFi omrežja. Če kakšno zazna, si zapomni njegov MAC naslov (BSSID) in ga shrani. Potem pa med nalaganjem slik naredi poizvedbo na Skyhook Wireless in od tam potegne zelo približno lokacijo slikanja. Pri nas je na žalost ena poštena revščina s pokritostjo, so pa Skyhookovci prevozili večino zahodne Evrope in Amerike, poleg tega pa lahko lokacijo svojih WiFi dostopovnih točk dodaš v njihovo bazo kar sam.

    Po dveh mesecih uporabe sem kar zadovoljen — nastavitve so precej bolj fleksibilne kot sem pričakoval. Vse kar potrebujem je, da vsake toliko prižgem fotoaparat v domačem omrežju. Ko kartica dobi napajanje, vse ostalo naredi sama. Žal pa moj model fotoaparata nima napredne podpore za EyeFi, kakršno imajo recimo najnovejši modeli Canonov — slednji znajo celo prikazovati napredek pri nalaganju, in ne ugašajo fotoaparata, dokler nalaganje ni končano2.

    1. Za Linux je nekdo pohekal strežnik v Pythonu [↩]
    2. Meni se fotoaparat občasno ugasne med nalaganjem (recimo dolg videoposnetek), zadeva pa je kar zrihtana in naslednjič nadaljuje kar od sredine fajla naprej (resume) [↩]
     

    • Burek Pek 14:51 on 11 Jun. 2011 Permalink

      Delam v IT trgovini in sem imel pred kratkim stranko, ki prihaja iz Canade. Njegov ou010de se je ou017eenil s slovenko, zato fant veu010dkrat pride v nau0161e kraje. In ja, prav o tej kartici sva govorila veu010d kot eno uro in je kar ni mogel prehvalit, kako dobra stvar je, kako pametno se lahko nastavi za prenos in u0161e veliko stvari. Zanj, ki se tudi bavi z rau010dunalniki in ostalo IT opremo, je ta kartica poleg Sanyo Eneloop baterij edina stvar, ki res deluje brez napak ali problema in se splau010da dati denar za to stvar.

  • Urban 22:40 on 27 Aug. 2010 Permalink |  

    Kje so GPS fotoaparati 

    Že leta gledam kako Flickr podpira geotagging (označevanje slik z geografskimi koordinatami); podpira ga Googlova Picasa, Applov iPhoto, in še cel kup drugih programov in platform. Vsaka slika iz fotoaparata že praktično od rojstva digitalne fotografije naprej vsebuje metapodatke v formatu EXIF, kjer je zapisan datum fotografiranja, zaslonka, ISO, in še cel kup drugih parametrov; format EXIF seveda podpira tudi podatke o geografskih koordinatah.

    Kaj čemo lepšega, kot da lahko slike organiziramo ne samo po datumih in obrazih, ampak tudi po lokacijah, kjer so bile narejene (del te priladnosti lahko vidimo v Evernotu, ki prav tako geotagira slike, narejene s telefonom, ki ima GPS).

    Ob predstavitvi programa iPhoto s podporo geografskemu označevanju (cca. 2008) so Applovci na odru mahali s takrat edinim GPS fotoaparatom na trgu: Nikon Coolpix P6000. Nikon je ta model nehal proizvajati, jaz pa kljub kar nekaj googlanja nisem našel kompaktnega naslednika, ki bi imel GPS.

    Canon podobno ne proizvaja prav ničesar z GPS 🙁

    Edini primerki, ki so danes na trgu, so neki Panasonici, Samsungi, Sonyji in ena še kar draga Leica.

    Seveda se nekako le dá. Dobijo se zunanji GPS moduli za resnejše Nikone: slednji imajo konektor za priklop GPSa in nato označujejo slike s pridobljenimi podatki. Za Canon spet revščina.

    Zvita (ampak zame preveč naporna) rešitev je t.i. GPS logger, majhna napravica, ki jo nosiš s sabo med slikanjem. Ves čas spremlja tvoje koordinate in jih shranjuje v spomin, skupaj s točno uro (delovanje GPSa tako ali tako temelji na točni uri, zato ta podatek ni problematičen). Če ima tudi fotoaparat vsaj približno točno nastavljeno uro, lahko post-festum primerjamo uro slike z uro GPS izpiska (loga) in nato v EXIF zapišemo ugotovljene koordinate.

    Seveda pa rabiš s seboj nositi 2 napravi, in vsakič moraš napolniti 2 bateriji. In če ne slikaš, moraš seveda logger ugašati, sicer mu prehitro iztrošiš baterijo. Nič kaj hands-free, vedno je treba na nekaj misliti.

    Seveda porečete, da ima tako ali tako že vsak telefon tudi fotoaparat, opremljen z GPS. Že res, ampak po večletni uporabi iPhona sem se kar nekako sprijaznil, da fotoaparat to pač ni. Vsak trotelaparat ima danes 10+ megapikslov, vsaj za silo uporaben fleš, avtofokus od blizu do daleč, optični zoom, stabilizacijo slike, visoke ISOje, itd. Sklep: tudi najcenejši trotelaparati so nekaj let pred fotkiči v telefonih.

    In zadnjič mi slučajno kapne, zakaj fotoaparati nimajo GPS-a: uporaba mobilnika s tako imenovanim A-GPS1 precej dobro skrije dejstvo, da “hladen” GPS sprejemnik za določitev lokacije rabi (odvisno od tega kdaj je nazadnje vedel točno pozicijo) kjerkoli od 1 do 5 minut, in to ob dobri vidljivosti neba2. V mestu, kjer nebo zakrivajo stolpnice (in pa v zaprtih prostorih), lahko do določitve lokacije ne pride zelo dolgo (ali celo nikoli).

    To pomeni, da je za uporabo pri dopustniškem fotografiranju (prižgeš fotoaparat — slikaš — ugasneš) GPS brez asistence praktično neuporaben.

    Drug razlog, sicer zame (ta hip) precej manj problematičen, pa je gotovo zasebnost. Predstavljam si, da bi marsikoga motilo, če bi izvedel, da je malomarno pošiljal okrog svoje slike, ne da bi se zavedal, da lahko iz njih vsakdo ugotovi lokacijo njegove hiše, vikenda, delovnega mesta, otroškega vrtca, itd. Ampak mlajša populacija, ki že danes na internetu objavlja vse živo, s tem gotovo ne bi imela prevelikega problema.

    1. assisted GPS, kjer modulu GPS približno lokacijo pomaga najti neka druga tehnologija, recimo lokacija bazne postaje, oz. naprava dobi že kar GPS almanahe in točno uro preko podatkovne povezave [↩]
    2. podatki za nekaj realnih naprav, v odvisnosti od časa zadnjega fixa: http://www.pocketgpsworld.com/ttffcomparisons.php [↩]
     

  • Urban 08:24 on 21 Aug. 2010 Permalink |  

    Zeleni laserski kazalnik 

    Če mislite, da so rdeči laserski kazalniki uporabni (za kazati po tabli), počakajte, da vidite zelenega.

    Podnevi ne bo velike razlike — v dobrih svetlobnih pogojih v naših očeh najbolje funkcionirajo čepki, to so receptorske celice, ki zaznavajo barve. Človeško oko se je po več milijonih let evolucije razvilo tako, da je najbolj občutljivo prav tam, kjer ima največji izsev naša glavna luč — Sonce. To je pri rumenozeleni barvi oz. valovni dolžini okrog 550 nanometrov.

    Če pa je svetlobe malo, so čepki praktično slepi. Takrat vskočijo paličice, to so receptorji, ki so posebej prilagojeni za slabe svetlobne razmere. Paličice imajo samo en tip receptorja, zato lahko zaznavajo samo intenziteto svetlobe, ne pa tudi barv.

    Na spodnji sliki vidimo, da paličice svetlobo zelene barve zaznavajo (takole čez prst) ranga 100x bolje kot svetlobo rdeče barve. (Rdeči laserski kazalniki ponavadi sevajo pri 650nm, zeleni pa pri 532nm; glej zeleno in rdečo piko).

    Zato pri rdečem kazalniku moči 5mW vidimo samo rdečo piko. Pri zelenem enake moči, pa je v bližini osi zaradi sipanja svetlobe lepo viden tudi žarek, in to je strašno uporabno za pokazat kakšno zvezdo. (Tudi rdeč žarek je viden, ampak moraš biti že tako blizu osi, da ti praktično sveti v oči. Zeleni je za razliko od tega viden v radiju par metrov).

    Na tej sliki recimo kažem na srednjo zvezdo v Orionovem pasu.

    Zeleni 5mW pointer je z Dealextreme.com, za pičlih $10 + free shipping. Obvezno opozorilo: laser ni igrača, sploh pa ne nad 5mW. Nikoli ne sveti folku v oči1.

    1. Čeprav.. pri vidni svetlobi vsaj refleksno zamižimo. Pri IR laserju pa ne bi. Zato nikoli ne sveti folku v oči, še zlasti ne z nevidnim IR laserjem 🙂 [↩]
     

Newer posts →

c
Compose new post
j
Next post/Next comment
k
Previous post/Previous comment
r
Reply
e
Edit
o
Show/Hide comments
t
Go to top
l
Go to login
h
Show/Hide help
shift + esc
Cancel