Prihodnost naših podatkov
Uporabljam kar precej online storitev za organizacijo in shranjevanje podatkov (tj. povezav, teksta, slik, posnetkov, pošte, feedov, ipd.); na hitro sem naštel >15 dokaj pomembnih, kar bi znalo predstavljati problem. Z vsako storitvijo, ki jo dodam, se poveča količina odločanja (kam naj nek podatek shranim, t.i. Paradoks izbire), ter čas iskanja (kam točno sem podatek shranil).
Vedno bolj pa postaja pomemben tale problem1: komu naj zaupam. Vem, da Google bere mojo pošto in mi na podlagi tega servira oglase. Vem da lahko to počne kdorkoli, ker se nikjer zares ne poglabljam v pogoje uporabe storitve. Toda komu naj zaupam, da bo naslednje leto sploh še obstajal? Celo vsemogočni Google je z ustavitvijo razvoja storitve Google Notebook (kjer sem imel par 100 zapiskov) pokazal, da se na koncu ravna samo po številkah (duh).
K sreči so ponudili eksport v Google Documents, priložnost pa so zavohali tudi drugi in pri Evernote so takoj ponudili importer2.
In tudi če pustimo recesijo in propadajoče startupe ob strani, ne moremo mimo človeške neumnosti. Pravkar sem prebral, da je spletni servis ma.gnolia zaradi napake na disku izgubil vse podatke. Za backup pa žal še niso slišali.
Njihov founder na posnetku hehetaje razloži, da so se iz tega naučili, da je treba imeti dober backup. Good for them. Cenjenim uporabnikom pa ponujajo, da si svoje zaznamke poskusijo rešiti iz cache-a ali kakšnea RSS feeda.
Podobna zgodba se je (napol) zgodila tudi pri nas: email.si, čeprav trenutno operativen, je bil dolgo časa nedosegljiv.
Kam in kako naj torej shranimo podatke, da bomo do njih lahko dostopali tudi jutri (tj., če ukinejo storitev, če podjetje propade, če nam zaprejo račun zaradi kršitve pogojev ali če nam kdo ukrade in spremeni geslo)?
Še najdlje bi prišli z diverzifikacijo, s tem da ne zaupamo nobeni posamezni storitvi. Tu manjka dober sistem, vendar je veliko mogoče storiti že sedaj. Pošto z večine online mail ponudnikov lahko potegnemo k sebi; enako velja za dokumente, bookmarke in druge zadeve online porekla. Marsikatera storitev si lahko vzame za zgled Google Documents, ki omogoča, da vse dokumente prenesemo k sebi v enem samem zipu. Večino fotografij in posnetkov pa tako ustvarimo offline in jih že imamo pri sebi.
Naslednji korak je backup; vsaj na prenosni disk, optimalno pa še na kakšno bolj zanesljivo napravo ali — v oblak. Pojavlja se cel kup storage storitev (večina bazira na Amazon S3, recimo ZumoDrive3, DropBox4 ), ki brez problema služijo kot backup. Mogoče celo ni neumno, da se pri vsem tem izognemo posredniku (tj. startupu, ki bo jutri propadel zaradi boljše alternative).
Zključna misel: oblaku očitno lahko zaupamo le, če je naš; in čeprav se zdi, da bi le neumnež edino kopijo (včasih celo vitalnih) podatkov zaupal brezplačni in nepreverjeni storitvi, nas je tej skušnjavi podlegla že večina.. in samo čas bo pokazal ali smo res neumneži.
- tale post o url shortenerjih mi je dal misliti [↩]
- to in dejstvo, da imajo odličnega klienta za iPhone ter tudi importer za OneNote, so tudi razlogi, da sem jim dal še eno priložnost. Zaenkrat nisem razočaran [↩]
- Na voljo tudi klient za iPhone [↩]
- dejansko zelo uporabna rešitev, ker dela samo “sync”, kar pomeni da podatki nikoli niso samo online, temveč vsaj še na eni lokaciji [↩]
Roman are discussing. 
Janja and 
Roman 19:56 on 4 Apr. 2009 Permalink
En primer kolega ki je zelo nezaupljiv do kakersnegakoli oblaka. Vitalne podatke si je shranjeval na CD/DVD in imel dve kopiji na razlicnih lokacijah. Ni se mu obneslo:).
Porodilo se mi je eno vprasanja. Ali smo ze kdaj vlekli kake podatke iz JG kaset? Je nas backup OK? Verjetno je.
Urban 15:26 on 5 Apr. 2009 Permalink
Mislim da smo ze.. bomo pa zdej tud tanovega pretestiral 🙂