Fascinantno, če pomislimo, da je treba po digitalizaciji vse knjige spustiti čez OCR, najbolj trdovratne besede pa ponuditi ljudem, da jih razpoznajo v okviru projekta ReCaptcha².

Oglasi pa pomenijo, da lahko Google dejansko služi s tujimi knjigami in revijami.

In branje knjig na zaslonu bo kmalu korak bližje branju knjig na papirju. Kljub začetnemu nenavdušenju (tudi mojemu) in šalam na račun iPada, češ da gre samo za povečan iPhone, postaja vse bolj jasno, da bo to “game changer” za surfanje in branje knjig na kavču.

Poglejte recimo Wiredov prototip e-revije, ki se ga lahko nalepi na vsak tablet, in pa inovativne elemente uporabniškega vmesnika na iPadu (“izgleda kot pregledovalnik, deluje kot urejevalnik”, ipd.)

Idealen par za tako tablico bo aplikacija v stilu Google Books: digitalizirane knjige in obsežni arhivi revij, po katerih bomo lahko listali brez laptopa v naročju. Komaj čakam.

Naslednja stvar, ki jo pričakujem je pa tale. Že danes lahko vse knjige, ki jih imamo, preko ISBN vnesemo v svojo Google Books knjižno polico. In potem recimo iščemo po njih. To je silno uporabno, če vemo, da neko zadevo imamo, ne vemo pa točno v kateri knjigi ali na kateri strani. Trenutno iskanje omogoča samo prikaz izseka strani, kjer se nahaja zadetek. Če pa bi zadeve dobro prepojili z reklamami (à la Hulu), bi kar naenkrat dobili dostop do večine svetovnih knjig. Največja knjižnica na svetu na domačem kavču. It’s closer than you think.

1. 137 letnikov revije, http://www.popsci.com/archives
2. http://en.wikipedia.org/wiki/Recaptcha, Google jih je prevzel septembra lani

“My favourite game was a little scrolling, spaceship-shooting game, but the playability was fantastic. I could play that game for years and not get bored. I have never been able to find a game better than that.”

Še preden sem prebral do konca, sem že začel razmišjati o svojem prvem računalniku Commodore 64 in svoji najljubši igri, ki sem jo igral cele dneve (njenega imena pa se nisem dobro spomnil). Spomnil sem se samo, da sem bil fasciniran, ko sem prvič videl, česa je zmožen ta pisalni stroj, s katerim sem dobil tanko (slovensko) knjižico navodil za pisanje preprostih BASIC programov, kakršen je tale na spodnji sliki.

Presenečen sem nad popularnostjo te teme na netu. Na Wikipediji imajo seznam c64 iger, kjer sem našel svoj naslov, potem pa na prvem sajtu na googlu stankal “disk image” (bolje rečeno tape image) in emulator.

Igra (z imenom Exolon) je velika 32K (s 100 stopnjami in sintetitzirano glasbo vred). Danes (če uporabim “warp mode” emulatorja VICE C64) na mojem pcu teče 3800% (torej 38x) hitreje. Ne gre zanemariti, da je C64 star že 27 let (in da se številke za CPU ne ujemajo ravno z Moorovim zakonom, ker hitrost emulacije nima veze z dejansko hitrostjo procesorja; za RAM pa pride kar prav: podvojitev vsakih 19.5 mesecev, da v 26 letih pridemo s 64K na 4G).

Zgoraj je screen capture igre. V emulatorju lahko celotno memorijo shraniš v 65K file (kar je manj od malo večje ikone) in nadaljuješ kasneje. Spodnja slika, npr., je v nekomprimirani obliki velika 65K.

Razvijalci, ki so kucali tole kodo pred 30 leti, si najbrž niso predstavljali, da bo enkrat tekla v emulatorjih na telefonih in v ročnih urah.. oz da bo sploh še kje tekla. Le kje bo tekla naša koda čez 30 let?

Za hec sem vrgel vkup sliki Zemlje in Sonca (in Jupitra, na prvi), v pravem razmerju. Enkrat od daleč, enkrat od bliže¹.

Za nameček pa prilagam še ilustracijo² naše galaksije, z označenim Soncem.

Težko bi pa ponovil kaj podobnega kot je posnetek Powers of ten, ki se sprehodi od nas do roba vesolja, pa spet nazaj do atoma. Zelo inovativen pristop, ampak vseeno izubiš občutek za velikost… logaritemska skala ni ravno intuitivna.

1. Druga je shematična, ker nisem dobil slike Sonca v dovolj visoki resoluciji Slike so z Wikipedije
2. iz knjige Astronomija iz zbirke Naravoslovni atlasi, MK, 1996. Po mojih najboljših informacijah knjige ni več moč kupiti, tole pa smatram za fair use, ker gre za nepridobitne in izobraževalne namene

• Jupiter je plinasti orjak in je največji planet v osončju (ima 1/1000 mase sonca, ampak 2.5x več kot vsi ostali planeti skupaj). Pravijo mu tudi “neuspela zvezda”, ker bi rabil samo 7x večjo maso da bi postal rjava pritlikavka, s 75x več mase pa bi pritisk omogočil zlivanje jeder.
• Večino jedra je iz tekočega kovinskega vodika, tj. vodika, ki zaradi velikega prisitka dobi lastnosti kovine.
• Gromozanska rdeča pega na površju je nevihta — največja nevihta v našem osončju (tu se lepo vidi), ki traja že vsaj 180 let (prva preverjena opazovanja). Za razliko od tipičnih ciklonov na zemlji je pega anticiklon, velika pa je za skoraj 2 Zemlji.

• Jupiter ima prstan, viden samo iz vesoljske sonde. Sestavljen je iz kamnitih delcev, za razliko od Saturnovega, ki je iz ledenih delcev.
• Jupitrovo magnetno polje je 14x močnejše od Zemljinega in je najmočnejše v osončju.
• Jupiter ima 63 satelitov, (že spet) največ v osončju. Večina jih je ujetih asteroidov, štirje pa so lune, podobne naši: Io, Evropa, Ganimed, Kalisto (t.i. Galilejeve lune, ker je on prvi ugotovil da krožijo okrog Jupitra).
• Ganimed je največja luna v osončju.
• Evropa je oceanska luna, z oceani globokimi ~100km (na Zemlji max 11km). Po vrhu ima skorjo ledu, notraj pa je domnevno tekoč in bi lahko vseboval (od fotosinteze neodvisno) življenje ob raznih geotermalnih vrelcih.
• Kalisto je med objekti z največ kraterji v osončju, ker je geološko povsem neaktiven in jih ne zabriše. Površje je takorekoč nasičeno in vsak nov krater bo izbrisal kakega starega (Kalisto je bojda optimalen za stacioniranje v bližini Jupitra).
• Io ima čez 400 aktivnih vulkanov s tipičnimi izbruhi tudi do 500km visoko in je geološko najbolj aktiven objekt v osončju.

1. “Organizirala sta ga Ustvarjalno astronomsko društvo Temno nebo Slovenije in Fakulteta za matematiko in fiziko v sodelovanju z astronomskimi društvi iz vse Slovenije”, sem post festum prebral na Delo.si

Ratalo je tole e-delo. Na kakšni strani sicer kaj manjka, zaradi nekega buga v GhostScriptu¹. Zadeva se osvežuje vsako jutro.

Izkaže se, da je za branje vseeno preveč nerodno. Lista se super, tudi s tipkama levo in desno, če ti je stran zanimiva klikneš zoom in greš v full screen (vendar potem listanje ni možno dokler ne pritisneš ESC), ko pa si v polnozaslonskem načinu pa lahko s koleščkom zoomaš in se z miško premikaš po listu.

Update: Dare je razvil storitev, ki vse PDF-je iz Delovega sajta zlepi v en PDF. Uporabno in prijazno za listat.

1. ne dela niti v 8.15, niti v zadnjem 8.64, niti na Oknih, na teh neregularnih straneh pdfja pa failajo tudi vsi online converterji, ki sem jih probal

Njihov “pravilnik” za stroške, potovanja in darila je dolg 5 besed:
Vedno ravnaj v interesu Netflixa.

Hecen je tale Jim Rohn, ampak ma naštudiran act. Nisem ga poznal, Aleš mi je povedal da je bil mentor Tonya Robbinsa¹ in Briana Tracya. Wikipedija se strinja.

14 minut, priporočam.

Jim Rohn -Personal Development

1. say “Aye”!

Kaj pa, če se spremeni domena? Če naslov neke strani shranimo kot bookmark, kasneje pa se vrnemo in stara domena ne obstaja več? Analogija bi bila, da si spremenimo ime in nas ljudje v telefonskem imeniku ne morejo več najti. To se na spletu pogosto dogaja in sprašujem se, koliko od mojih bookmarkov na delicious.com še kaže na prave strani.

Pravkar sem z Googlom našel novo lokacijo ene takšne preimenovane strani — z iskanjem po njeni vsebini. Ali so domene sploh še pomembne, če lahko stran z iskanjem po vsebini najdemo prej, kot lahko najdemo svoj bookmark (ali celo prej, kot če bi naslov natipkali po spominu)?

Če je vsebina sama tista nespremenljiva esenca strani (torej to, kar naj bi bil že njen URI), potem Google zagotavlja imunost na spremembe domen (oz. neke vrste DNS za vsebino), ta blog post pa se bo dalo najti z iskanjem za “nespremenljiva esenca strani” dokler bo obstajal kjerkoli na netu.

Ko sem pred časom preverjal, se tega še ni dalo, zato sem se napravil zadevo narediti sam. Danes obstajata že 2 podobna sajta (pa jih žal ne znam uporabljat — mogoče sta namenoma prekomplicirana, da preveč očitno ne kršita pravic), spodaj pa opisujem svoj poskus, ki sem se ga lotil že dolgo nazaj.

Izhajal sem iz arhiva sličic, ki ga nekdo pridno fila. K sebi sem zložil vse slike in se namenil na njih narediti OCR. To je dokaj težko, ker je resolucija slaba, font pa majhen in na roko napisane sorte. Sprobal sem cel kup komercialnih in nekomercialnih OCR-ov (tudi tesseract, ki se je obnesel porazno). Za silo sprejemljiive rezultate sem dobil z Microsoft Office Document imaging OCR, ki je del Offica, in se ga da kontrolirati tudi softversko. Na hitro sem zložil skupaj par vrstic VB6 kode in zakrožil po slikah.

Private Sub Command1_Click()

  Dim miDoc As MODI.Document
  Dim File As String

  sPath = "f:dilbert"
  File = Dir$(sPath & "*.jpg")
  Do While Len(File)
      Label1.Caption = "Processing " & File
      DoEvents
      Set miDoc = New MODI.Document
      miDoc.Create sPath & File
      miDoc.OCR MODI.MiLANGUAGES.miLANG_ENGLISH, False, True
      Open sPath & File & ".txt" For Output As #1
      Print #1, miDoc.Images(0).Layout.Text
      Close #1
      File = Dir$
  Loop
  Label1.Caption = "Finished"
End Sub

Da bi izboljšal rezultate, sem poskusil po FBI-jevsko izboljšati kvaliteto slike. Naredil sem Photoshop akcijo, ki je povečala velikost in nato naredila sharpen, za nameček pa še spremenila vodoraven strip v navpično postavitev. Akcijo sem uporabil na celem direktoriju (z manjšimi problemi pri določanju imen izhodnih datotek), nato pa še enkrat naredil OCR.

Rezultat je bil mnogo boljši, ampak še vedno s precej napakami. Obupal sem in raje poiskal user-generated transkripte in jih napopal v bazo kot dodaten stolpec. Voilà.