• Triangulacijo z uporabo baznih postaj (natančno na 1-5 km).
• Zna uporabljat WiFi lokacijo¹ (na kakih 50 m natančno).
• Z obojim lahko pomaga pravemu GPS-u, omrežni A-GPS od mobilnega operaterja pa mu postreže še z almanahi in točno uro. Z vsem tem se GPS dobro ogreje za štart in res hitro najde točno lokacijo.

Kombinacija vseh tehnik pa, poleg hitre določitve lokacije, z omejeno natančnostjo dela celo v zaprtih prostorih. Velika hitrost lociranja in dodatna podatkovna povezava za nalaganje podatkov na strežnik pa za saboj brez problema pustita Garmine in razne namenske loggerje.

Edini problem predstavlja moja želja, da naj taka aplikacija teče v ozadju in me locira periodično na par minut, česar pa Steve Jobs, logično, ne pusti.

Na jailbreakanem telefonu to ne bi smelo biti tak problem. Pa je kar. Tule bom podokumentiral korake na poti k uspehu, ki sem jih mukoma prehodil v zadnjem tednu.

Najprej sem našel pripomoček findme. Gre za konzolno aplikacijo, napisano za iPhone OS še pred časom SDK. Uporablja Skyhook API za WiFi geolokacijo in ne dela dobro. Izgleda, da locira samo po IP-ju, in kaže isto točko za celo Ljubljano. To sem seveda ugotovil šele, ko sem napisal bash skripto, ki je klicala curl za posredovanje podatkov na strežnik, in potuhtal kako skonfigurirati LaunchDaemona, ki je skripto periodično poganjal. Dodaten problem: LaunchDaemon opravil ne izvaja med spanjem, si pa zapomni da jih je zgrešil in jih izvede ko se naprava zbudi. Na žalost še vedno precej neuporabno.

Seveda je iPhone SDK postregel s CoreLocation API-jem. Ta omogoča, da dobimo točno lokacijo na osnovi vseh treh tehnologij (Cell ID, WiFi, GPS), se pa pojavijo drugi problemi. Najde se sicer primer kode, prevajanje konzolne aplikacije, ki uporablja nedokumentirane apije za zbujanje telefona, pa je jama brez dna². Končno aplikacijo z gornjega linka sem našel tudi na Cydii, in se je razsula še preden se je zagnala. Z zgornjo kodo se zato nisem več trudil.

Naslednja postaja: iLocalis. Kar dodelana zadeva, ki omogoča spremljanje lokacije, podobno kot Mobile Me, zraven pa še zaklepanje telefona, snemanje avdia na daljavo, nastavitev preusmeritev, pošiljanje SMS in klicanje, ter brisanje podatkov s telefona — vse na daljavo. Aplikacija dela presenetljivo dobro (trudi se ne izprazniti baterije, dobro lovi exceptione in tudi v logih od telefona lepo izpisuje stanje), in spisal sem že tudi skripto, ki iz strani pobere koordinate in jih zloži v mojo bazo³.

Ampak imel sem pa zelo neprijeten občutek; zadovoljstvo, ki sem ga pridobil z arhivom svojih koordinat, me je minilo, če sem pomislil, kaj vse lahko avtor iLocalisa naredi z mojim telefonom (pobriše ali ukrade popolnoma vse podatke, pošilja SMS-e ali naredi kakšen klic na 090 in se malo pofinancira). Zato sem bil praktično prisiljen njegov server zamenjati s svojim.

Kako? Aplikacija je zaprta in podpisana, tako da popravljanje binarne datoteke (na windowsih silno uporabna tehnika) odpade.

Problem sem rešil tako, da sem domeno, na katero daemon pošilja podatke, v iPhonovem /etc/hosts preusmeril na svoj IP naslov. Potem sem z vzvratnim inženiringom spisal nekaj svojih PHP skript, ki dovolj dobro imitirajo originalen strežnik, da se aplikacija ne pritoži. Problem pa se je pojavil, ker je edina povezava, ki me je zanimala — to je tista, ki je pošiljala podatke na strežnik — delovala preko HTTPS. Moj samopodpisani certifikat pa je povzročil napako v povezavi in prenos se ni izvršil.

No, izkazalo se je, da je za delovanje dovolj že, če izdelaš svoj CA (Certificate Authority), z njim podpišeš certifikat za strežnik, potem pa certifikat od CA registriraš na telefonu (enostavno ga odpreš iz maila ali s spletne povezave). In zadeva končno deluje. GPS logger, ki ga vsak dan nosim s sabo in mu redno polnim baterije.

Vas že slišim, kako pravite: “kaj pa boš s tem?” Ne vem še. Kaj pa bo Stephen Wolfram z dvajsetimi leti podatkov iz keyloggerja? Za nekaj bodo že uporabni, če ne za kaj drugega, pa za označevat fotografije glede na uro.

1. MAC naslovi WiFi dostopnih točk so globalno unikatni in če enkrat prevoziš cel svet in si zapišeš, kje se kakšna dostopna točka nahaja, lahko že s tem, katere MAC-e vidiš, približno veš kje si; firma Skyhook je naredila točno to.
2. Dependency hell pri prevajanju toolchaina, različne verzije iPhone OS-a, Applovo podpisovanje, joj, prejoj
3. če koga zanima: na strani iLocalis.com moraš sharati svoj zemljevid, ta pa preko AJAX-a vleče podatke iz enega URL-ja v XML formatu. Potrebno je samo narediti cron job ki vsake pol ure poparsa ta XML

Kaj čemo lepšega, kot da lahko slike organiziramo ne samo po datumih in obrazih, ampak tudi po lokacijah, kjer so bile narejene (del te priladnosti lahko vidimo v Evernotu, ki prav tako geotagira slike, narejene s telefonom, ki ima GPS).

Ob predstavitvi programa iPhoto s podporo geografskemu označevanju (cca. 2008) so Applovci na odru mahali s takrat edinim GPS fotoaparatom na trgu: Nikon Coolpix P6000. Nikon je ta model nehal proizvajati, jaz pa kljub kar nekaj googlanja nisem našel kompaktnega naslednika, ki bi imel GPS.

Canon podobno ne proizvaja prav ničesar z GPS

Edini primerki, ki so danes na trgu, so neki Panasonici, Samsungi, Sonyji in ena še kar draga Leica.

Seveda se nekako le dá. Dobijo se zunanji GPS moduli za resnejše Nikone: slednji imajo konektor za priklop GPSa in nato označujejo slike s pridobljenimi podatki. Za Canon spet revščina.

Zvita (ampak zame preveč naporna) rešitev je t.i. GPS logger, majhna napravica, ki jo nosiš s sabo med slikanjem. Ves čas spremlja tvoje koordinate in jih shranjuje v spomin, skupaj s točno uro (delovanje GPSa tako ali tako temelji na točni uri, zato ta podatek ni problematičen). Če ima tudi fotoaparat vsaj približno točno nastavljeno uro, lahko post-festum primerjamo uro slike z uro GPS izpiska (loga) in nato v EXIF zapišemo ugotovljene koordinate.

Seveda pa rabiš s seboj nositi 2 napravi, in vsakič moraš napolniti 2 bateriji. In če ne slikaš, moraš seveda logger ugašati, sicer mu prehitro iztrošiš baterijo. Nič kaj hands-free, vedno je treba na nekaj misliti.

Seveda porečete, da ima tako ali tako že vsak telefon tudi fotoaparat, opremljen z GPS. Že res, ampak po večletni uporabi iPhona sem se kar nekako sprijaznil, da fotoaparat to pač ni. Vsak trotelaparat ima danes 10+ megapikslov, vsaj za silo uporaben fleš, avtofokus od blizu do daleč, optični zoom, stabilizacijo slike, visoke ISOje, itd. Sklep: tudi najcenejši trotelaparati so nekaj let pred fotkiči v telefonih.

In zadnjič mi slučajno kapne, zakaj fotoaparati nimajo GPS-a: uporaba mobilnika s tako imenovanim A-GPS¹ precej dobro skrije dejstvo, da “hladen” GPS sprejemnik za določitev lokacije rabi (odvisno od tega kdaj je nazadnje vedel točno pozicijo) kjerkoli od 1 do 5 minut, in to ob dobri vidljivosti neba². V mestu, kjer nebo zakrivajo stolpnice (in pa v zaprtih prostorih), lahko do določitve lokacije ne pride zelo dolgo (ali celo nikoli).

To pomeni, da je za uporabo pri dopustniškem fotografiranju (prižgeš fotoaparat — slikaš — ugasneš) GPS brez asistence praktično neuporaben.

Drug razlog, sicer zame (ta hip) precej manj problematičen, pa je gotovo zasebnost. Predstavljam si, da bi marsikoga motilo, če bi izvedel, da je malomarno pošiljal okrog svoje slike, ne da bi se zavedal, da lahko iz njih vsakdo ugotovi lokacijo njegove hiše, vikenda, delovnega mesta, otroškega vrtca, itd. Ampak mlajša populacija, ki že danes na internetu objavlja vse živo, s tem gotovo ne bi imela prevelikega problema.

1. assisted GPS, kjer modulu GPS približno lokacijo pomaga najti neka druga tehnologija, recimo lokacija bazne postaje, oz. naprava dobi že kar GPS almanahe in točno uro preko podatkovne povezave
2. podatki za nekaj realnih naprav, v odvisnosti od časa zadnjega fixa: http://www.pocketgpsworld.com/ttffcomparisons.php

Podnevi ne bo velike razlike — v dobrih svetlobnih pogojih v naših očeh najbolje funkcionirajo čepki, to so receptorske celice, ki zaznavajo barve. Človeško oko se je po več milijonih let evolucije razvilo tako, da je najbolj občutljivo prav tam, kjer ima največji izsev naša glavna luč — Sonce. To je pri rumenozeleni barvi oz. valovni dolžini okrog 550 nanometrov.

Če pa je svetlobe malo, so čepki praktično slepi. Takrat vskočijo paličice, to so receptorji, ki so posebej prilagojeni za slabe svetlobne razmere. Paličice imajo samo en tip receptorja, zato lahko zaznavajo samo intenziteto svetlobe, ne pa tudi barv.

Na spodnji sliki vidimo, da paličice svetlobo zelene barve zaznavajo (takole čez prst) ranga 100x bolje kot svetlobo rdeče barve. (Rdeči laserski kazalniki ponavadi sevajo pri 650nm, zeleni pa pri 532nm; glej zeleno in rdečo piko).

Zato pri rdečem kazalniku moči 5mW vidimo samo rdečo piko. Pri zelenem enake moči, pa je v bližini osi zaradi sipanja svetlobe lepo viden tudi žarek, in to je strašno uporabno za pokazat kakšno zvezdo. (Tudi rdeč žarek je viden, ampak moraš biti že tako blizu osi, da ti praktično sveti v oči. Zeleni je za razliko od tega viden v radiju par metrov).

Na tej sliki recimo kažem na srednjo zvezdo v Orionovem pasu.

Zeleni 5mW pointer je z Dealextreme.com, za pičlih $10 + free shipping. Obvezno opozorilo: laser ni igrača, sploh pa ne nad 5mW. Nikoli ne sveti folku v oči¹.

1. Čeprav.. pri vidni svetlobi vsaj refleksno zamižimo. Pri IR laserju pa ne bi. Zato nikoli ne sveti folku v oči, še zlasti ne z nevidnim IR laserjem

Poglejte kaj mislim: imam blog za resne poste, fotoblog za izbrane slike, Picaso za malo manj izbrane slike, še kakšen blog za čačke, Google reader shared feed, spam blog na Tumblrju, Twitter za mini statuse, Delicious za bookmarke, Youtube za favoritanje posnetkov, Instapaper za daljše članke, Evernote za zapiske, Dropbox za fajle, pa še par platform ki jih ne uporabljam zares za posredovanje vsebin (Facebook, Flickr, LinkedIn), itd., itd.

Večina od teh storitev je pri meni zapolnila kakšno res specifično nišo. Spam postov nočem objavljati na glavnem blogu, hkrati pa jih ne morem sharati na Google Readerju (vsaj dokler niso napisani). Sharanih postov na Google Readerju — skupaj z duhovitim komentarjem, za katerega porabim več časa kot upam priznati in včasih naraste že skoraj v svoj post — pa tudi ne morem nikomur poslati kot link, ker pač nimajo permalinka (fail).

Ta vedno večja množica opcij, ki se vse bolj prekrivajo, mi počasi že začenja iti na živce (paradoks izbire: sedaj se moram pred vsakim sharanjem še odločati, kaj bi bila najprimernejša platforma ).

Zares grdo pa postane, ko hočem kaj najti. Kje sem zadevo napisal, sharal ali komentiral? Dostikrat stvari hitreje na novo najdem na Googlu, kot da se prebijem čez vse svoje storitve in eno po eno preiskujem oz. ugibam ključne besede.

In nenazadnje: storitve crkujejo¹; dogajajo se zlorabe, zapirajo se accounti, in hitro lahko ostaneš brez podatkov². Podatki pa so vredni toliko, kot je bil vreden čas, ki si ga porabil, ko si jih ustvarjal.

Zaradi vseh naštetih razlogov sem čutil silno potrebo po tem, da ves svoj content stream nekako zberem vkup. Pa sem ga (večino).

Najprej disclaimer: lahko bi izbral lažjo pot in inštaliral WP lifestream. Tako bi dobil strašno fin lifestream, z lepimi ikonami. (Sicer precej bolj namenjen agregaciji statusov, manj pa arhiviranju pravega contenta).

Ker pa ga seveda nisem našel na prvi strani prvega searcha, sem se odločil za agregiranje RSS-ov z WP-o-Matic-om. Ta omogoča, da vse svoje smetenje po raznih platformah potegnem v svoj posebej za to narejen WordPress kot polnokrvne poste. S tem dobim tudi zastonj search in arhiv celotne zgodovine (in ja — WP-o-Matic zna cachirati tudi slike).

Glede na to, da je vsa dosedanja vrednost v preteklih objavah, je bilo nujno poskrbeti za kompleten izvoz vseh starih vsebin. S tem pa je bilo več dela kot sem mislil.

Štartal sem z Delicious.com, kjer imam 3000+ javnih bookmarkov (privatnim se zaenkrat odpovem). Delicious preko RSS daje na voljo samo največ 100 objav, lahko pa jih dobiš v celoti na spodnjem linku.

https://api.del.icio.us/v1/posts/all


Seveda so v delicious XMLu in ne v RSS, zato sem jih s spodnjo quick’n'dirty Ruby skripto prepisal v RSS ter nato z WP-o-Maticom importal kot file s svojega strežnika. (Skripta z if-om v 18. vrstici tudi izloči vse privatne bookmarke).

require 'rexml/document'
include REXML

data = open('all.xml')
xml = Document.new(data)
root = xml.root

puts '<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?>
<rss version="2.0" xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom" xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/" xmlns:wfw="http://wellformedweb.org/CommentAPI/" xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/" xmlns:cc="http://web.resource.org/cc/">
  <channel>
    <title>Delicious</title>
    <link>http://delicious.com/urbans</link>
    <description>Delicious bookmarks</description>
    <atom:link rel="self" type="application/rss+xml" href="http://feeds.delicious.com/v2/rss/urbans?count=15"/>'

count=1
root.each_element do |e|
	if e.attributes["shared"].to_s != "no"
		desc = "<description>" + e.attributes["description"].to_s + "</description>"
		puts "<item>
      <title>#{e.attributes["description"].to_s}</title>
      <pubDate>#{e.attributes["time"].to_s}</pubDate>
      <guid isPermaLink=\"false\">http://delicious.com/url/#{e.attributes["hash"].to_s}#urbans</guid>
      <link>#{e.attributes["href"].to_s}</link>
      <dc:creator><![CDATA[urbans]]></dc:creator>
      <comments>http://delicious.com/url/#{e.attributes["hash"].to_s}</comments>
      <wfw:commentRss>http://feeds.delicious.com/v2/rss/url/#{e.attributes["hash"].to_s}</wfw:commentRss>
      <source url=\"http://feeds.delicious.com/v2/rss/urbans\">urbans's bookmarks</source>
        #{desc}
      </item>"
		count+=1
	end
end

puts '</channel></rss>'

Naslednji je na vrsti Google Reader. Z malo brskanja najdemo tale URL:

http://www.google.com/reader/public/atom/user%2F{USER_ID_HERE}%2Fstate%2Fcom.google%2Fbroadcast?r=n&n=100000


Zamenjati je treba {USER_ID_HERE} z našim Google Reader user idjem. Naj vas ne zavede tako kot mene — to ni ime vašega accounta. Dejansko se rabiš zlogirat v Reader, kliknit Sharing settings in skopirat numeričen user id (slika).

Potem lahko številko n nastavimo na poljubno visoko in importamo celotno zgodovino (Yay, Google). Samo ne pozabit zbrisat potem tega joba in narediti enega, ki vleče samo 10 itemov, da ne bo WP-o-Matic vsakič nalagal vseh itemov.

Za WordPress je bilo najhitreje, da sem začasno povečal output RSSa na dovolj veliko številko (Settings / Reading / Syndication feeds show the most recent n items).

Pri Twitterju lahko potegnemo preko RSS-a do 200 updatov, če na konec RSS URL-ja dodamo ?count=n. Za več bi bilo treba kodirat in uporabit API.

Pri parih zadevah pa sem imel tudi srečo, da še ni prav veliko objav in sem vse potegnil kar preko običajnega RSS-a.

Saga še ni končana, precej je še storitev, ampak nekako po Paretovem pravilu sem podelal tistih 20% za 80% izkupička, tako da iskanje in permalinkanje delata zelo zadovoljivo — zadeve pa imam zdaj seveda na svojem serverju in jih lahko v prihodnje uporabim tudi za trening kakšnega bayesovega filtra (recimo za rangiranje blogpostov, ki jih pregledujem).

1. Sajt Ma.gno.lia je tekel na enem ne-backupiranem Macu mini, in ko je ta izdihnil, so vsi uporabniki ostali brez bookmarkov
2. da ne omenjamo, da tudi linki umirajo; zanimiv eksperiment bo, ko enkrat preverim, koliko od mojih 3000 bookmarkov na Deliciousu še kaže na žive linke.

And it seems it’s a bit further than I thought…

Data and images of Earth and Moon are from Wikipedia.

There’s urgent communication, and there’s one not quite urgent. As any time management book will tell you, every activity in your life can be classified according to both urgency and importance. There’s urgent and not urgent, important and not important (important to you, of course). You might have seen a diagram like this before.
Continue reading…

Do you Yahoo? Skype me! Search, don’t sort. There’s an app for that. These slogans have become so pervasive you might not even notice them anymore. Every one of them is connected with a service or a product you might use for day-to-day communications. And every day there seems to be more of them.
Continue reading…

'mouse & keyboard deklaracija za v BAS file ========
Private Declare Function GetAsyncKeyState Lib "user32.dll" (ByVal vKey As Long) As Integer

Public Function GetKey() As Integer
    For i = 0 To 255
        If (GetAsyncKeyState(i) And &H8001) <> 0 Then
            GetKey = i
            Exit Function
        End If
    Next i
End Function

'LOG keys and clicks ================
Private Sub keytimer_Timer()
    'get keys
    newkey = GetKey
    'Replace letters with X to prevent keylogging
    If newkey > 48 And newkey < 100 Then
        dbkeycode = 88
    Else
        dbkeycode = newkey
    End If

    If oldkey <> newkey And newkey <> 0 Then
        'open db, insert
        Set Db = OpenDatabase(App.Path & "\data.mdb")
        Set Rs = Db.OpenRecordset("SELECT * FROM key_log", dbOpenDynaset)
        Rs.AddNew
        Rs!Time = Date & " " & Time
        Rs!keycode = dbkeycode
        Rs.Update
        Db.Close
    End If
    oldkey = newkey
End Sub

Prva finta opisane kode je, da beleži tako evente tipkovnice kot miške. Če funkcija GetKey vrne 1, 2, 3 ali 4, gre za gumb na miški, ostalo je tipkovnica. To zadevo sem nekaj časa uporabljal in beležil vse GetKey evente v MDB bazo, nakar sem postal rahlo paranoičen. MDB je vseboval vse passworde in vedno obstaja verjetnost, da taka zadeva pride v napačne roke. Zato v zgornji kodi brž replacal vse alfanumerične znake z ‘x’. Razlog, da nisem vseh, je naslednji: želel sem pustiti notri kode tipk, ki bi se izkazale za uporabne. Takšne so naprimer delete in backspace; ti dve omogočata, da beležiš kolikokrat se je uporabnik zmotil pri tipkanju; sigurno pa so še druge podobne skrite informacije.

Že ti podatki lahko dajo dokaj dobro analizo produktivnosti glede na čas dneva, če pa bi jih uparili še z imenom aplikacije, Shazam detekcijo muzike, ki se vrti v ozadju, s podatki o količini dnevnega gibanja (recimo s FitBita), kvaliteti spanca (FitBit/SleepTracker), s TV sporedom, porabo električne energije v bajti, zunanjo in notranjo temperaturo, telesno temperaturo, srčnim utripom in/ali ročno vnesenimi podatki (splošno počutje, lakota, žeja), bi dobili pravi recept za optimalne pogoje produktivnosti ali kreativnosti.

Problem take rešitve je, da predstavlja precej velik vdor v zasebnost uporabnika. Edina sprejemljiva varianta je, da reč zapakiraš v desktop aplikacijo, s tem pa izgubiš vse prednosti oblaka: spremljanje več naprav, centraliziran pregled statistike, ipd.

Glede na to, da tudi sam takih podatkov ne bi zaupal nikomur (in da sem takoj odinštaliral Rescue Time, ki podobne podatke zbira na webu), vidim kot edino možnost privaten oblak. Mnogi (tudi Eric Schmidt) menijo, da bo regulativa na tem področju šla po sledeh bank, in da se bo nivo zaupanja do ustreznih ponudnikov dvignil do te mere, da bomo podatke “nakazovali” brez strahu, da jih bo kdo ukradel. In ko bo mogoče najeti simpl sef za podatke, bo tudi take občutljive zadeve možno preko VPN shranjevati od kjerkoli.

1. ta je še ena antična, z začetki v 2006 kot aplikacija, ki je bila po želeni funkcionalnosti na las podobna današnjemu ManicTime-u

Znano je recimo dejstvo, da po določenem času od dogodka pride do izraza selektivnost spomina; tako se spomnimo samo še “pomembnih” stvari, vse ostale “detajle” pa sproti dopolnimo tako, da si jih enostavno izmislimo².

Torej, če si zadeve ne zapišeš, kmalu izgubiš občutek za to, kaj si v življenju naredil in kam gre večino tvojega časa. Prav tako nikoli ne moreš trditi, da nekaj počneš redno in nimaš praktično nobenega pregleda nad tem, kje na stopnji od amaterja do eksperta si (kot piše Malcolm Gladwell v svoji knjigi Outliers³, potrebuješ za vrhunsko obvladovanje področja v svetovnem merilu okrog 10.000 ur prakse. Kako veš koliko jih že imaš, če jih ne šteješ?)

Če torej hočeš samega sebe dobro poznati in spremljati uspešnost svojih dejanj ali izboljšanje/poslabšanje svojih navad, nujno potrebuješ osebno metriko. To je: na objektiven način moraš beležiti stvari, ki te na dolgi rok zanimajo (koliko tehtaš, kolikokrat na teden se ukvarjaš z neko aktivnostjo, ipd.).

Čeprav nam je vsem jasno, da za tako beleženje rabiš izjemno disciplino, in da imajo neskončno večjo prednost naprave, ki podatke beležijo same (npr. FitBit), sem vseeno sestavil preprost sistem za ročno beleženje.

Ko sem razmišljal, kako bi takšno storitev najlažje realiziral, sem imel pred očmi naslednje zahteve:

• zadeva mora biti online, da lahko dogodke dodajaš hitro in od kjerkoli
• končne rezultate in trende bi rad videl v obliki grafa
• zadeva mora biti visoko zanesljiva, uporabljal pa bi jo rad že čez 10 minut

Zaradi zadnjega pogoja sem hitro opustil idejo o izdelavi preproste web aplikacije — sploh zato, ker nisem vedel, če bo zadeva res uporabna tudi v resničnem življenju.

Namesto tega sem uporabil naslednji hack⁴ na osnovi Google Docs in storitve web ankete (Form), ki avtomatsko polni preglednico vsakič ko uporabnik glasuje. Takole sem postopal:

1. Vsakič, ko bi rad dodal dogodek, izpolnim Google Form anketo (preko mobilca ali računalnika); v anketi imam definirano multiple choice vprašanje “Trenutna aktivnost”, ki ima možne različne vnaprej definirane odgovore.
2. Vsakič ko izpolnim anketo, se v preglednico doda nova vrstica, v kateri je trenutni datum ter ime aktivnosti.
3. V preglednici sem ustvaril nov list, ki zbira statistiko po kategorijah in po dnevih⁵
4. vse skupaj sem vrgel v lep interaktiven graf (Google Finance style), kjer lahko pregledujem podatke po različnih obdobjih in ugotavljam trende

Kot sem omenil, rabiš za tako beleženje izjemno disciplino. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem ta sistem začel uporabljati avgusta 2008 (torej skoraj natanko pred 2 leti) in ga nehal uporabljati tri mesece kasneje . Je pač tako, da te želja po spremljanju dokaj nespremenljivih trendov hitro mine, če moraš vlagati nek napor.

Zadevo pa sem izkopal iz naftalina, ker še vedno močno verjamem vanjo⁶. Le sistem za beleženje mora biti popolnoma avtomatski, tipa nastavi in pozabi (set and forget). Veliko število produktiv za osebno metriko na trgu (FitBit, iPod z Nike+, športni merilniki Polar, Suunto in Garmin, številne aplikacije za iPhone in Android) in zgodbe o tem, kako si Stephen Wolfram že 22 let logira vsako tipko, ki jo pritisne, da lahko iz tega računa svojo učinkovitost⁷, kažejo, da to predstavlja aktualen problem in s tem tudi potencialen trg v svetu, vedno bolj obsedenem s samoizpopolnjevanjem⁸.

1. npr. http://youarenotsosmart.com/
2. glej npr. tale post http://youarenotsosmart.com/2010/06/03/misinformation-effect/
3. Malcolm Gladwell: Outliers oz. po slovensko, Prebojniki
4. kot pravita Wikipedija in Paul Graham, a “hack” refers to a clever, quick fix to a computer program problem
5. To izgleda nekako takole:
   
datum ---- | akt1 --- | akt2 ---
08/17/2008 | FORMULA* | FORMULA*
08/18/2008 | FORMULA* | FORMULA*
08/19/2008 | FORMULA* | FORMULA*

   *FORMULA je nekaj takšnega
   =COUNTIF(filter(Sheet1!$B$2:$B30,Sheet1!$A$2:$A30>$A3, Sheet1!$A$2:$A30<$A4),B$2)

   sestavljena je iz operacij
   COUNTIF(array, string), ki prešteje število pojavitev besedila string v določenem izboru celic
   FILTER(array, condition1, condition2), ki sfiltrira en izbor v drugega na podlagi pogojev condition1 in condition2.

   V mojem primeru preverim vse celice v prvem stolpcu (to je datum, ki ga anketa vsakič prilepi zraven) in izberem le tiste, ki imajo trenutni datum, to je datum ki je večji od danes (A3) in manjši od jutri (A4). S COUNTIF preštejem, kolikokrat se v tem prečiščenem bloku pojavi neka aktivnost, ki je kot besedilo shranjena v celici B$2.

6. plus, da sem imel že več kot eno leto napisan tale draft
7. http://www.kk.org/quantifiedself/2009/12/stephen-wolfram-keystroke-logg.php
8. ta hip je 41 MIO zadetkov Googlu samo za “boost * productivity”

There’s a serious problem we all face, but barely have a name for it. It becomes painfully obvious when we chat using IM. You’ve been there: typing as fast as you can, even tolerating all the typos you make, to get the point across. Nevertheless, your thoughts are always one step ahead of your fingers.
Continue reading…