Kako biti povprečen

Urban — Fri, 27 Jun 2008 08:38:38 +0000

Ko sem pred leti gledal Gospoda Schmidta (imdb: About Schmidt), sem bil dokaj razočaran — češ, ne razumem; kaj bi mi ta film rad povedal? Bil sem v zgodnjih 20-ih, na tem da superuspešno zaključim faks, ahead of the game v vseh zame relevantnih pogledih.
Ko sem pred kratkim zgolj iz dolgčasa in firbca pogledal Schmidta še enkrat po TV, sem bil še cel teden depresivne volje. Namreč, gospod Schmidt je v penziji, pogruntal je, da je celo življenje živel by the book in da ni dosegel nič omembe vrednega. Njegovo življenjsko delo v firmi odpeljejo na odpad, otroci se odselijo in ga ne kličejo več, žena mu umre in nihče več ga ne potrebuje.

Warren Schmidt: Relatively soon, I will die. Maybe in 20 years, maybe tomorrow, it doesn’t matter. Once I am dead and everyone who knew me dies too, it will be as though I never existed. What difference has my life made to anyone. None that I can think of. None at all.

3 minute iskanja smisla življenja:

About Schmidt – Schmidt’s Final Letter

Nekaj dni nazaj sem slučajno našel manifest A brief guide to world domination [pdf] s podnaslovom How to Live a Remarkable Life in a Conventional World, od nekega Chrisa Guillebeaua¹.
Skeptično sem zadevo preletel (češ, spet en pametnjakovič, ki bi bil rad pomemben), videl da ima 29 strani in pospešeno zaključil. Ko pa sem zadevo dobil še po dveh drugih kanalih, sem ji dal še eno možnost… in prva stvar, ki sem jo prebral, je bila tole (vir):

Z izjemo točk 3, 4 in 5, bi to lahko bilo moje življenje.

To je priročnik za ljudi, ki nočejo živeti na tak način. Predlaga, da najprej razčistimo odgovor na 2 vprašanji:

Kaj zares hočeš od življenja?
Kaj lahko ponudiš svetu, kar ne more ponuditi nihče drug?

In še bistveno sporočilo — 2 stavka, klasični floskuli, ki jih poslušamo že celo življenje, pa se še nikoli nismo ustavili in razmislili kaj točno to pomeni za nas. Ker je težko. In ker odgovor ni enostaven.

Ni ti treba živeti tako, kot od tebe pričakujejo drugi.
Svet čaka nate, da boš ugotovil, kaj lahko le ti prispevaš. Vzemi si toliko časa kot je potrebno, da najdeš odgovor, nato pa se tega loti.

Proces iskanja takih odgovorov se lahko zavleče na celo življenje. Ampak že samo razmišljanje o tem pomeni, da smo korak bližje. Kdor išče, ta najde? Razmišljanje in upoštevanje gornjih nasvetov. Drugače bomo končali kot Schmidt. In — saj veste — Schmidt happens.

Seveda je vedno treba preveriti čigave nasvete poslušamo (predstavitev, prve tri minute).

Odnosi

Urban — Thu, 26 Jun 2008 12:11:56 +0000

Po delavnici vodstvenih kompetenc, ki nam jo je sponzoriral šef, sem zelo pod vtisi — tako predavatelja kot sodelavcev, ki sem jih videl v povsem drugi luči. Kar naenkrat se zdi, da nam je vsem zelo pomembno v kakšnem okolju delamo, da si vsi prizadevamo doseči isti cilj in da smo prav vsi v enakih čevljih. Dejstvo, da smo bili večino časa prisotni čisto vsi, kaže, da nam ni vseeno in da hlastamo po priložnostih za osebno rast in boljše medsebojne odnose.

Končno lahko tudi na glas rečem, da sem se v službi intenzivno in načrtno ukvarjal z osebno rastjo; pa čeprav nisem čisto bos na tem področju, se izkaže, da imajo tudi najbolj preproste tehnike čisto drugačen učinek, ko jih moraš izvesti brez goljufanja in ti nekdo gleda pod prste.

Med drugim sem po dolgem času spet dobil dokaz, da smo ljudje zelo predvidljive živali¹, ter da — čeprav že celo življenje lezem na en hrib — nisem niti slučajno blizu vrha. Mogoče podobno kot kak naiven alpinist, ki se ustavi na prvi ravnici, si odpre pirček in počiva na lovorikah — čeprav sploh ne ve, kako daleč je še do vrha.

Moist robots, kot pravi Scott Adams

Mozaik. » razmišljanja

Kako biti povprečen

Odnosi