Po delavnici vodstvenih kompetenc, ki nam jo je sponzoriral šef, sem zelo pod vtisi — tako predavatelja kot sodelavcev, ki sem jih videl v povsem drugi luči. Kar naenkrat se zdi, da nam je vsem zelo pomembno v kakšnem okolju delamo, da si vsi prizadevamo doseči isti cilj in da smo prav vsi v enakih čevljih. Dejstvo, da smo bili večino časa prisotni čisto vsi, kaže, da nam ni vseeno in da hlastamo po priložnostih za osebno rast in boljše medsebojne odnose.
Končno lahko tudi na glas rečem, da sem se v službi intenzivno in načrtno ukvarjal z osebno rastjo; pa čeprav nisem čisto bos na tem področju, se izkaže, da imajo tudi najbolj preproste tehnike čisto drugačen učinek, ko jih moraš izvesti brez goljufanja in ti nekdo gleda pod prste.
Med drugim sem po dolgem času spet dobil dokaz, da smo ljudje zelo predvidljive živali1, ter da — čeprav že celo življenje lezem na en hrib — nisem niti slučajno blizu vrha. Mogoče podobno kot kak naiven alpinist, ki se ustavi na prvi ravnici, si odpre pirček in počiva na lovorikah — čeprav sploh ne ve, kako daleč je še do vrha.
- Moist robots, kot pravi Scott Adams [↩]
