Prvo sem bil kot laik prijetno presenečen, da sem slučajno naletel na vaše prispevke na temo “astronomija”. Jaz pisarim iz golega veselja in to pri 77. letih. Pišem v materinem jeziku. Angleško sploh ne znam, nemško pa samo delno, da si lahko pomagam iz interneta. Literature, skoraj pretežno nemške, se mi je tudi precej nabralo. Počnem iz čistega idealizma, da lahko kaj pripovedujem na temo astronomija in to laikom na deželi, kadar sem v domovini, če pride do vprašanja. Rad pa pišem, da se mi nebi prehitro porazgubilo, pozabilo in da mučim, treniram, možgane. Kakšno fotokopijo tudi podarim. Precej moje tovrstne snovi je tudi v tem, da bi ljudje naravoslovje bolj cenili in da jim ne bi bila “biblija” povsod odskočna deska.

Vas lepo pozdravlja “zdomec in rodoljub”.

“Tam zunaj v neraziskanih zaplotjih nekega popolnoma nemodernega predela Galaksije onkraj Zahodnega spiralnega rokava plava majhno neugledno rumeno sonce.
Okrog njega kroži v razdalji kakih 150 milijonov kilometrov skrajno nepomemben modrozelen planetič, katerega iz opic izvirjajoče življenjske oblike so tako obupno zaostale, da se jim zdijo digitalne zapestne ure kar bistra pogruntavščina.”

Vprasanje je samo še kako priti do restavracije na robu galaksije?